Post — operacija brez noža

 

Kot sem že omenila, se je po načelih tradicionalne kitajske medicine pomembno prehranjevati tako, da telo najprej razstrupimo. Zato sem se odločila dodati tudi nekaj besed o postu, predvsem zato, ker sem mnenja, da je post prvi korak, za katerega bi se morala odločiti vsaka ženska, ki ima že (kakršnekoli) zdravstvene težave z dojkami ter resno željo in predvsem namen ozdraveti. Tudi energetske vaje Wu Ming Qi Gong-a bodo mnogo bolj učinkovite, če bomo naše telo najprej očistile pred toksičnimi in odvečnimi snovmi, ki se nabirajo v dojkah. Še posebej tedaj, če smo že zelo zastrupljene, ker se je nalaganje odpadkov dogajalo več desetletij in v tem obdobju nismo naredile ničesar, da bi svoje telo sproti čistile. Če že rade počistimo svoja stanovanja, v katerih bivamo, in nam je všeč videti, da je vse lepo pospravljeno in čisto, razmišljajmo potem na enak način tudi glede očiščenja
svojega telesa. Naše zunanje stanovanje naj bo stanovanje našega telesa, naše telo pa stanovanje naše duše. Tudi naši duši bo bolj prijetno bivati v čistem in pospravljenem bivališču.

Rudolf Breuss je v svoji knjigi »Zdravljenje raka in levkemije« napisal: »Post je zame brez dvoma najdragocenejša oblika terapije pri premagovanju bolezni. Moje izkušnje pri stotinah postnih kur so mi vedno znova dokazovale, da ni nobene stvari z globljim učinkom in z bolj zdravilnim delovanjem, kot je prostovoljno odrekanje hrani in omogočanje notranjim zdravilnim silam, ki jih ima vsak človek, da se spopadejo z boleznijo. To moč premalo cenimo, še posebej bolni ljudje, ki je ne poznajo in zato spregledajo tisto najbolj dragoceno, kar je Stvarnik položil v njihovo telo. Samo redki razsvetljeni ljudje so spoznali to moč in jo poskušali približati sočloveku. Kdor je videl delovanje te moči pri bolnikih med postno kuro, si ne more kaj, da je ne bi priznal in vzpodbujal. Kdor se spozna na post, mu bo jasno, kajti pri postu telo izloči vse tisto, kar vanj ne spada. Telo v resnici loči vse zdravo od bolnega, vsaj dokler razpolaga s telesnimi rezervami in dokler ima bolnik močno vero v njegovo božansko zdravilno moč«. Breuss se vedno znova sklicuje na to, da je rakasta tvorba samostojen izrastek in da je te celice možno odstraniti samo z izstradanjem s sokovno kuro.

Izkušnje postne kure nas učijo, da telo pri tem razkroji vse, kar mu je tuje in kar ne sodi vanj. Post bo, kot učinkovita zdravilna metoda, najprej razgradil in raztopil bolne, poškodovane, stare ali mrtve celice, s tem pa bo spodbudil in pospešil izgradnjo novih in zdravih celic. Post ima ob sokovih še posebej blagodejni učinek, saj omogoča prebavnim in zaščitnim telesnim organom fiziološki počitek. Sokovi iz svežega sadja in zelenjave komajda zahtevajo kakšno prebavo in ne obremenjujejo prebavnih organov. Po postu se bosta prebava in izkoristek hranilnih snovi izboljšala, celice bodo pomlajene in bolje oskrbljene s kisikom ter hranilnimi snovmi, kar jim bo omogočilo učinkovitejše delovanje v korist našega telesa. Stranski učinek posta pa je tudi v tem, da pomlajuje celo telo. Ko začnejo celice umirati hitreje kot se ustvarjajo, se začne proces staranja. Zato je pomembno, da se stare in odmrle celice razgradijo in izločijo iz sistema, saj bo hitra in učinkovita izločitev teh celic spodbudila rast novih. S postom bomo pomladile vse vitalne funkcije, okrepile sposobnost našega zavedanja, pospešile izločanje hormonov, v našem telesu pa se bo vzpostavilo ravnotežje. Ob postu se bodo začeli procesi ponovnega vzpostavljanja zdravja in regeneracije celega telesa.

Da se bomo posta lotile na pravilen način, dodajam vsebini naše tematike tudi članek o njem. Napisal ga je Marjan Videnšek in ga objavljam z njegovim dovoljenjem.

Doktor post

Post osveži in poveča vitalnost. Postiti se moramo pravilno, najbolje pod nadzorom. Priporočljivo je, da si najprej naberemo izkušnje s krajšimi posti in postopno podaljšujemo čas brez hrane.

Kaj je post?

Post je prostovoljna popolna vzdržnost od vsakršne hrane, dokler je v telesu dovolj hranljivih rezerv za vzdrževanje življenja in normalno delovanje vseh vitalnih funkcij. Skozi usta smeta vstopati samo svež zrak in čista voda ali precejen in razredčen sadni ali zelenjavni sok. Nekateri pri postu uporabljajo tudi čaje in zelenjavne juhe. Najpomembnejše je, da med postom ne uživamo trdne hrane. Postenje je torej vsako stanje, ki sili telo k procesu samoprebave.

Učinek posta

Postenje ni zdravilo za nobeno bolezen ali obolenje. Namen posta je, da telesu omogočimo postopek samoobnavljanja in samopomlajevanja. Postenje zgolj pomaga telesu ustvariti okoliščine, v katerih se vse vitalne sile uporabijo za to, da odplakujejo iz telesa vzroke težav. Vsi, ki smo preučevali postenje ter vodili in nadzirali številne poste, poznamo čudež, ki ga naše telo odigra v obdobju popolne vzdržnosti pri prehrani. Post preobremenjenim in »izžganim« notranjim organom omogoči počitek in jim da čas za rehabilitacijo. Poživi tudi notranjo silo in vitalnost telesa ter odplakne iz telesa vse strupe in usedline, ki so se v njem kopičili dolga leta. Vitalno silo poveča do najvišje zmogljivosti. Pospeši izločanje anorganskih kemičnih usedlin in drugih »odpadkov«, ki jih ni mogoče odplakniti z nobenim drugim sredstvom.

Postenje izboljša žvečenje, prebavljanje, asimilacijo in izločanje hrane. Jetra, ki jim pravimo tudi kemični laboratorij človekovega telesa in so najbolj izkoriščan organ, imajo med postom priložnost za obnovo in povečanje vitalne energije. Med postom jetra delujejo učinkovitejše. Post poživi vsa čutila ter njihovo delovanje med postom in po njem. Po postu se izboljšata prekrvavljenost in asimilacija hrane, poleg tega se povečajo vitalna moč, odpornost, zdržljivost in žilavost. Naš um je dovzetnejši za logično in razsodno naravno pot življenja.

Kako se postimo?

Če se želimo postiti varno, se moramo nanj skrbno pripraviti. Seznaniti se je treba s pravilnim izvajanjem posta, z morebitnimi zdravilnimi krizami in z vsem, kar lahko povzroči. Poudarjamo, bolje se je sploh ne postiti, kot se postiti napačno. Večino težav, ki jih ljudje občutijo med postom (predvsem na začetku), gre pripisati strahovom in nezaupanju v koristne učinke tega postopka. Zato je treba pred začetkom posta prebrati čimveč literature, obiskovati predavanja in se pogovoriti z ljudmi, ki obvladajo to veščino. Vse to bo pregnalo dvome in nas spodbudilo k postu. Duševna priprava na post je nadvse pomembna.

Preden začnemo živeti brez hrane, je treba temeljito očistiti črevesje. Vsaj tri dni pred začetkom posta je treba uživati samo surovo sadje, zelenjavo, semena, oreške in suho sadje ter piti sveže sadne in zelenjavne sokove. Ko se začnemo postiti, je treba sprati debelo črevo s klistirjem ali s še učinkovitejšim kolonikom. Vsak dan je potrebno vstati vsaj dve uri pred odhodom v službo in opraviti naslednje postopke: klistiranje, skrbno čiščenje ust, suho krtačenje telesa (od pet do deset minut), telovadbo in vsaj tri kilometre hitre hoje ali teka (to je izredno pomembno zaradi vzdrževanja zmogljivosti srca, kajti le takšen napor med daljšim postom prepreči oslabitev srca), prhanje in energično frotiranje.

Čez dan je treba v ustreznih presledkih popiti vsaj tri litre tekočine (voda ali razredčeni sadni oziroma zelenjavni sokovi). Čez dan normalno opravljamo vsa dela in naloge. Potrebno se je le izogibati stresu ter prenapornemu telesnemu in umskemu delu. Nadvse prijajo sončenje, lahka telovadba in sprehodi po svežem zraku. Med postom je treba dovolj počivati in spati. Najbolje je, če se postimo med dopustom ali se umaknemo nekam, kjer imamo mir pred motečimi vplivi.

Periodično postenje

Priporočamo enodnevni post (24 ur) vsak teden, vsak mesec pa tridnevni post. Enkrat letno je nadvse priporočljivo opraviti daljši post, ki naj traja od tri do šest tednov.
Zelo učinkoviti so tudi zaporedni krajši posti; postimo se šest dni, nato pa tri ali štiri dni uživamo izključno surovo hrano (sadje, zelenjavo, semena, oreške, kaljena žita) ter pijemo sadne in zelenjavne sokove. Postopek ponavljamo, dokler se kaže potreba po postu.

Post s sokovi ali vodo?

Izkušnje so pokazale, da je postenje s sokovi boljše kot postenje ob vodi. Med postenjem s sokovi, ko torej ne uživamo čvrste hrane, beljakovin ali maščob, telo razgradi in predela manjvredne beljakovine in maščobe enako kot pri postenju z vodo. Med postenjem s sokovi se povečata telesna sposobnost izločanja (dr. Norman W. Walker) in razstrupljanje, procesi zdravljenja pa se pospešijo. Med postom se počutimo manj slabotne ter kljub službi in drugim obveznostim, ki se jim ne moremo izogniti, lažje preživimo daljši post.

Priprava sokov

Sokove lahko pripravimo iz kateregakoli sadja in zelenjave. Ljudje najpogosteje pijejo pomarančni, jabolčni, hruškov in grenivkin sok, najpogostejši zelenjavni sokovi pa so korenčkov sok, sok zelene in pesni sok. Možne so tudi mešanice teh in drugih sokov. Za pripravo kakovostnih sokov so na voljo najrazličnejši električni sokovniki. Priporočam tiste, ki delujejo z nižjimi obrati, kajti tako se ohrani več vitaminov in encimov, ki bi se sicer zaradi pregrevanja uničili. Sokove si pripravimo iz svežega, po možnosti naravno pridelanega sadja in zelenjave. Sadje in zelenjavo skrbno očistimo in operemo. Sokove pripravljamo sproti, tik pred pitjem. Sok po potrebi večkrat precedimo, da ne bo vseboval trdnih delcev. Pijemo z vodo razredčen sok: eno tretjino soka in dve tretjini vode.

Zakaj hidroterapija črevesja?

Med postenjem se zmanjša naravni dražljaj defekacijskega refleksa, zato vsi strupi in odpadki ostanejo v telesu ter utegnejo povzročiti samozastrupitev. V procesu samoprebave med postom izgoreva velika količina strupenih snovi, ki se kopičijo v telesu ter povzročajo bolezni, prezgodnje staranje; med postom se izločajo iz organizma. Alimentalni kanal ter prebavni in eliminativni sistem so glavne poti, po katerih se izločajo strupi iz organizma. Ker med postenjem ne pride do naravnega gibanja črevesja, se strupi ne morejo izločiti iz telesa; to je mogoče doseči le s hidroterapijo (klistir ali kolonik). Zaradi tega vsi biološki zdravniki v Evropi prakticirajo klistiranje za vse bolnike, ki se postijo, in sicer dvakrat ali trikrat na dan.

Kolonhidroterapija črevesa ali kolonik je varna in učinkovita metoda čiščenja odpadkov in strupenih snovi iz debelega črevesa z zaporednim, ponavljajočim se izpiranjem z vodo. Po temeljiti masaži trebuha in črevesa z 80 do 120 litri vode v dobre pol ure (od 30 do 60 minut) temeljito očistimo črevo.
Odpadno blato, zlasti staro, ki se že dolgo zadržuje v črevesu (zagozdene fekalije, mrtva celična tkiva, nakopičena sluz, zajedavci, gliste ...), povzroča veliko težav. Te snovi so strupene in lahko znova pridejo v krvni obtok ter povzročajo občutke bolehnosti, utrujenosti ali slabosti.

Kako dolgo naj traja post?

Post ni stradanje, kot trdijo nepoučeni. Med pravilno vodenim postom nismo v nevarnosti in ne čutimo lakote. Stradanje se začne, ko telo porabi vse rezerve in ko z očitnimi signali pokaže, da se je treba začeti hraniti. Če tudi potem nadaljujemo življenje brez hrane, je postenje lahko smrtno nevarno. Večina ljudi se brez težav posti od 30 do 40 dni, nekateri tudi do 60 dni.

Zaključek posta

Z napačnim hranjenjem po postu lahko izničimo odlične izide dosežene med postom. Telo je po daljšem postu podobno gobi z veliko sposobnostjo vpijanja, zato je potrebno veliko volje in nadzora, da človek ne poje vsega, kar mu pride pod roke. Če bi se po daljšem postu prenajedli, to utegne biti celo smrtno nevarno. Med postenjem se je telo osvobodilo večine strupov, zato je pomembno, da mu dajemo hrano, ki bo gradila najkakovostnejše celice in tkiva. Prehrana, ki ohranja zdravje in preprečuje bolezni, je tista, za katero je naše telo najbolj prilagojeno. To je naravna, nepredelana, nekuhana, surova hrana: sveže sadje in zelenjava, semena in oreški ter kaljena žita. Tudi tisti, ki uživajo predvsem kuhano hrano, bi morali po postu nekaj časa jesti samo surovo hrano. Predvsem surova, živa hrana gradi zdravo telo ter preprečuje bolezni in prezgodnje staranje. Najmanj 80% hrane bi morali pojesti v naravnem, surovem stanju.

Kako se bo izteklo postenje, je najbolj odvisno od tega, kako ga boste končali. Zaključek postenja je najpomembnejša faza. Blagodejni učinek postenja se lahko povsem izgubi, če ga napačno končamo. Zlasti pomembno je, da jemo večkrat in v majhnih količinah, nikoli čezmerno. Jesti je treba počasi in v prijetnem vzdušju, hrano pa temeljito prežvečiti. Najbolje je jesti samo surovo hrano, zlasti monoobroke.

Post v preteklosti

Velike vrednosti posta so se zavedali že stari narodi. Na prve sledove postenja naletimo že pri starih Egipčanih v 15. stoletju pr. n. š. Po Herodotovem pričevanju so Egipčani pojmovali post kot osnovo za ohranjanje zdravja in mladosti. Redno so se postili tri dni v mesecu. Poleg tega so se razstrupljali s klistirjem.

Stari Grki so že v 6. stoletju pr. n. š. izvajali poste. Veliki Pitagora se je sistematično postil, da je s tem povečal sposobnost razmišljanja. Enako so počeli vsi njegovi učenci. Tudi velika filozofa Platon in Sokrat sta opravljala redne desetdnevne poste in tako dosegla večjo miselno prodornost. Že v 4. stoletju pr. n. š. je v Tibetu obstajala knjiga z naslovom »Osnovna načela medicinske znanosti Tibeta«, ki vsebuje poglavje o zdravljenju s hrano in s postom.

Oče medicine, Hipokrat (460-377 pr. n. š.), je zapisal: »Lakota je mati zdravja, presitost pa izvor številnih bolezni.« In še: »Človek nosi zdravnika v sebi. Treba mu je samo pomagati pri delu. Če telo ni očiščeno, bolj ko ga hraniš, več škode mu povzroči«. Tudi Eseni, ki so živeli na začetku našega štetja, so se redno postili.

Sveto pismo na številnih mestih priporoča postenje. Mnogi svetniki so se redno postili. Jezus se je štirideset dni postil v puščavi, ko se je pripravljal na svoje poslanstvo. Tudi vse druge religije priporočajo postenje, kar dokazuje, da so veliki modreci dobro vedeli, da je preobilna prehrana poglavitni vzrok bolezni. Danes terapevtsko postenje izvajajo v številnih klinikah po svetu.

Marina Butala

Koristna narava bolezni

 

Ali si že slišala, da ima vsaka stvar, dve plati?

Poglej svojo dlan, ki ima prednjo in zadnjo stran. Tvoje telo ima desno in ima levo stran. Prostor, v katerem se nahajaš, ima zunanjost in notranjost. Nemogoče je imeti eno, ne da bi imeli še drugo. To je zakon vesolja. Ni enega brez drugega. Če obstaja neka razdalja od tal do vrha, obstaja tudi razdalja od vrha do tal. Če obstaja pot od točke A do točke B, obstaja tudi pot od točke B k točki A. Enako je z vsemi stvarmi v našem življenju. Popolnoma vsaka stvar ima tako pozitivno kot negativno plat. Karkoli se ti zgodi, če je na prvi pogled še tako negativno, se bo kmalu pokazal tudi njen pozitivni vidik. Samo poiskati ga je treba.

Večina ljudi je običajno mentalno naravnanih k temu, da večjo pozornost posvetijo negativnostim in, na žalost, ignorirajo pozitivno. S tem so ti ljudje prikrajšani za nauk, do katerega jih lahko pripelje nek na prvi pogled, negativni dogodek. Negativna stran dogodka je nauk, pozitivka pa prihod- nost, ki nas čaka, če le-tega sprejmemo.
Kdorkoli sprejme odločitev, da bo v vsaki stvari, ki se mu bo v življenju zgodila, poizkušal videti obe plati, se bo bolje počutil, saj bo vedel, da ne glede na to, kaj se mu bo zgodilo, bo v vsaki stvari našel tudi nekaj dobrega.

O raku.

Izkušnje nas učijo, da je tako imenovani rak, samo zadnji stadij v nizu razvoja neke bolezni, ki se zgodi ljudem modernega sveta samo zato, ker ne razumejo narave bolezenskih simptomov. Zdravo telo ima moč soočenja z omejeno količino odvečnih hranljivih in tudi toksičnih snovi, ki jih človek vsakodnevno vnese vase. To neravnotežje se lahko izloči na naraven način z vsakdanjo aktivnostjo, z znojenjem, z naravnim telesnim izločanjem in tudi drugače. Če dlje časa pretiravamo z vnašanjem toksičnih snovi, bo telo, z namenom izločanja, začelo reagirati s: povišano temperaturo, sprememba- mi kože, in če bo potrebno, tudi z drugimi, težjimi simptomi. Pri tem gre sa- mo za naravno prilagajanje telesa temu, čemur ga izpostavljamo. Takšni ali drugačni simptomi so samo posledica modrosti telesa, ki se trudi vzdrževati samega sebe v ravnovesju.

Mnogo ljudi se zaradi takšnih simptomov vznemirja in prepričani so, da se v njih dogaja nekaj nenaravnega in nezaželenega. Takšno razmišljanje vodi k temu, da se ti ljudje trudijo izničiti te naravne pojave ter jih začnejo nad zorovati s pomočjo tablet, sirupov in drugih preparatov, ki te simptomatične pojave ločijo od naravnega delovanja celega telesa. Če se manj resne telesne težave obravnavajo na tak način, se bo višek nepotrebnih ali škodljivih snovi, ki se nahajajo v telesu, začel kopičiti v obliki maščob in sluzi, kar se bo pri ženskah lahko manifestiralo v obliki vaginalnih izločkov, cist jajčnikov, zatrdlin v dojkah in tudi v drugih neprijetnih oblikah. Vse dokler se bo telo nahajalo v stanju lokalnega kopičenja nezaželenih snovi, bo še vedno imelo možnost lokalizirati viške in toksine, ki jih vnašamo v telo. Ta proces lokalizacije je sestavni del naše naravne moči samozdravljenja, ki nas rešuje pred popolnim telesnim zlomom.

Toda za um modernega človeka te lokacije predstavljajo sovražnike, ki jih je treba uničiti in odstraniti. Takšno razmišljanje bi lahko primerjali z razmišljanjem prebivalcev nekega mesta, ki so zaskrbljeni zaradi prevelike količine odpadkov. Namesto, da bi se vprašali o tem, od kod izvirajo smeti, bodo krivili službo za vzdrževanje mestne čistoče. Morda se bodo celo odločili zamenjati podjetje, ki skrbi za čistočo njihovega mesta.

Vse dokler vnašamo v svoje telo viške hranljivih sestavin, kemične snovi in druge faktorje, ki ne služijo nikakršnemu namenu in se samo nekje kopičijo, ker se ne morejo izločiti, bo delovanje naših telesnih funkcij ogroženo. Če bomo tem snovem dovolili, da se akumulirajo in da s tem ustvarjajo tumorje, se bodo le-ti razširili po celem telesu in rezultat bo popoln zlom življenjskih funkcij, na koncu bo nastopila še smrt kot posledica zastrupitve celega telesa. Rak je samo končni stadij zelo dolgega procesa in predstavlja poizkus telesa, da izolira viške in strupe, ki se vnašajo in akumulirajo v telesu. Je zadnji drastični napor telesa, da si podaljša življenje. Ni rezultat nekega zunanjega faktorja, ki ga ne moremo nadzorovati, ampak je proizvod našega vsakodnevnega življenja, obnašanja, vključno z razmišljanjem, odzivanjem na zunanje faktorje, življenjskim slogom in vsakodnevnimi pre- hrambenimi navadami.

Pravo mesto odstranitve raka ni v operacijski dvorani, pač pa v kuhinji in v drugih prostorih našega življenja. Z izločitvijo nekaterih živil iz shrambe ali hladilnika, z njihovo zamenjavo z odgovarjajočimi živili, z uporabo pravih načinov priprave hrane skupaj s spremenjenimi pogoji našega okolja in vsakodnevnega načina življenja, lahko sebe zaščitimo tako pred lažjimi kot tudi težjimi telesnimi težavami in nenazadnje tudi pred rakom.

Izvor naših problemov je treba vedno poiskati najprej v nas samih. Sprejmimo to, česar nas naša težava lahko nauči. Ne pritožujmo se nad svojo usodo, niti je ne krivimo za našo »nesrečo«, prav tako ne slabe karme, zlobnih duhov ali širno vesolje. Če smo naredili nekaj sebi škodljivega, naj nam bo naša napaka nauk in vzrok odločitve, da tega ne bomo nikoli več ponovile. Pojdimo življenju naproti, obogatene z novo izkušnjo in z naukom, ki nam ga je naša bolezen hotela sporočiti. Običajno nas opominja, da ne živimo v skladu z naravnimi zakoni. Kaj je tisto, kar ne delamo prav, pa mora ugotoviti vsaka zase. In ko pridemo do te ugotovitve, je potrebno vzrok spremeniti ali ga izločiti iz našega življenja.

Marina Butala

Kaj pravi tradicionalna kitajska medicina o vzrokih razvoja bolezni in o raku dojk ?

Tradicionalna kitajska medicina pravi, da obstajajo štirje vzroki, ki povzročijo raka dojk:

1.     Energetski zastoj

2.     Motnje v delovanju notranjih organov

3.     Notranji mraz

4.     Čustveno neravnovesje

1. Energetski zastoj

Rak dojk se podobno kot vse oblike raka, začne s stanjem, ki je v tradicionalni kitajski medicini znano kot energetski zastoj. V tej fazi lahko nastopijo občasne, toda redne težave, kot so na primer glavoboli, prebavne motnje, zaprtje, menstrualne težave, napenjanje in občutljivost dojk. Ti simptomi se večkrat smatrajo za sestavni del življenja, dejansko pa so zgodnja opozorila o energetskem neravnovesju v ženskem telesu, ki lahko privede do resnejših zdravstvenih težav. Težava, pa čeprav majhna, je po nauku tradicionalne kitajske medicine, znamenje energetskega zastoja, ki se nahaja nekje znotraj telesa.

Uradna zahodna medicina ne prepoznava energetskih zastojev, zato se zelo pogosto zgodi, da se z načini zdravljenja, ki jih ta medicina uporablja, zastoji povečujejo, težave pa stopnjujejo. Tradicionalna kitajska medicina drugače obravnava energetske zastoje na začetni stopnji, zato jih relativno lahko odpravlja z akupunkturo, zelišči, počitkom in Qi Gong vadbo.

2. Motnje v delovanju notranjih organov

Zanemarjen energetski zastoj lahko povzroči hujše motnje v delovanju notranjih organov. V direktni povezavi z zdravstvenimi težavami in rakom dojk so predvsem motnje v delovanju jeter, želodca in ledvic. Simptomi, ki nas na te motnje opozarjajo, so: močni glavoboli, močne menstrualne težave, mozolji v zrelih letih in spreminjajoče se razpoloženje. Ko ženske trpimo za motnjami v delovanju notranjih organov, je te simptome težko ignorirati, saj bomo čutile, da je z nami nekaj narobe. Toda medicinski testi uradne zahodne medicine ne bodo pokazali ničesar. Za ženske, ki čutijo težje simptome oziroma jim je rečeno, da je njihov problem samo »v njeni glavi«, je to zelo frustrirajoče.

Ker uradna zahodna medicina nima nobenega načina, s katerim bi lahko identificirala motnje delovanja notranjih organov, se torej na Zahodu energetski zastoji zelo redko obravnavajo. Šele, ko se razvije resen fizični problem, in ko to medicinski testi lahko potrdijo, postanejo naše težave vredne njihove pozornosti.

3. Notranji mraz

Notranji mraz ni nekaj, kar bi bilo samo po sebi škodljivo. Toda, v povezavi z jetrnimi, želodčnimi, prebavnimi ali ledvičnimi motnjami, lahko privede do hujših težav dojk.
Med simptome notranjega mraza tradicionalna kitajska medicina šteje menstrualne krče, mrzle roke ali noge in neprestan občutek mraza v telesu. Notranji mraz vstopa v telo na sledeče načine:

• Izpostavljanje mrazu. Nastanek notranjega mraza se zgodi tudi tedaj, ko se v mrzlem ali hladnem vremenu ne oblečemo dovolj. Dovolj topla oblačila lahko to preprečijo.
• Uživanje hladne hrane in pitje mrzlih pijač. Tudi uživanje hladne hrane in pitje mrzlih pijač ustvarja notranji mraz, zato je priporočljivo takšno hrano in pijačo izločiti iz našega prehrambenega režima.
• Nezaključena popolna ozdravitev navadnega prehlada ali gripe.

Zdravstvene terapije uradne zahodne medicine pogosto potlačijo simptome, tako, da zelo pogosto začnemo prezgodaj normalno živeti in delati. To prepreči, da bi se telo dovolj spočilo, da bi naš imunski sistem bil sposoben popolnoma izločiti bolezen iz telesa. Lahko se zgodi, da zaradi tega bolezen ostane v našem telesu, kar kasneje povzroči še hujše težave. Še posebej, če se imunski sistem ponovno obremeni, ko še ni zaključil s svojim delom zaradi prejšnjih težav ali bolezni.

4. Čustveno neravnovesje

Mnogo žensk nas leta živi z motnjami v delovanju notranjih organov in
v stanju notranjega mraza. Nenaden čustveni stres (čustveno razočaranje, ločitev, smrt ljubljene osebe itd.) ali globoko potlačena čustva, ki se negujejo dlje časa, nas zelo pogosto privedejo do čustvenega neravnovesja. Dlje časa trajajoče čustveno neravnovesje najprej privede do ustvarjanja viška energij v posameznih telesnih organih. Ta pa povzroči večje težave v delovanju naših organov, kar se nato lahko materializira v tumorje in tudi raka.

Energija žalosti, skrbi in depresije se nabira v pljučih, energija strahu in stresa v ledvicah, energija jeze, besa in agresivnosti v jetrih, energija nepotrpežljivosti, ihte, muhavosti, prevelike gorečnosti ali pretirane radosti se nabira v srcu in energija skrbi, razglabljanja v vranici in želodcu. Po nauku tradicionalne kitajske medicine bo neravnovesje (višek energije) v enem organu lahko vplivalo na isti organ, ali po teoriji petih elementov, na sosednji organ. To pa se lahko nadaljuje v nedogled, če tega ne bomo prekinili s spremenjenim načinom življenja in ustreznimi ukrepi, ali tudi do stopnje, da bo naše telo lahko popolnoma odpovedalo.

V nasprotju z uradno zahodno medicino, ki je osredotočena samo na fizični nivo, tradicionalna kitajska medicina uči, da se lahko zgoščena energija (npr. čustva) spremeni v materijo kot so tumorji in rak. To pa danes ni več samo teorija, saj je zahodna znanost to tudi znanstveno dokazala. Einstein je dejal: »Materija in energija sta le različni manifestaciji istega. Enačba E=mc2  nam pove, da se lahko zelo majhna količina materije spremeni v zelo veli-ko količino energij, zelo velika količina energije pa v materijo«.

Skoraj vsakdo lahko v nekem obdobju svojega življenja izkusi motnje v delovanju notranjih organov, notranji mraz in posledično, energetski zastoj svojega telesa. Sposobnost kontroliranja čustev na zdrav način odloča o tem, ali se bo vse to materializiralo v tumor oziroma, ali se bo iz tumorja raz- vil rak. Pri tem pa se je zelo pomembno zavedati, ne glede na to, kako resna je naša zdravstvena težava, da ima naše telo vedno možnost in sposobnost samoozdravitve oziroma vsaj kontrolo nad nadaljnjim potekom bolezni.

V 14. stoletju je znan kitajski zdravnik dr. Dan Qi Zhu (1281 - 1358) osnoval svoje teorije o nastanku raka dojk na Nei Jin-gu, kitajskem medicinskem besedilu, ki je bilo napisano pred približno 2500 leti in predstavlja osnovo tradicionalne kitajske medicine. Osnovni principi in teorije Nei Jin-ga so še danes nespremenjeni. Dr. Dan Qi Zhu je dejal: »Če žena nima dobrih od- nosov s svojimi družinskimi člani ali drugimi ljudmi, se bodo kronična jeza, depre- sija, skrbi in nervoza kopičili v njenem telesu dan za dnem. Če se to stanje ne bo spremenilo, bo posledica tega motnja v delovanju vitalne vranične energije ali energije prebavnega sistema. Prišlo bo tudi do energetskega zastoja v jetrih. To se bo manifestiralo v obliki manjše zatrdline v dojki, ki bo brez bolečine ali srbenja. Čez mnogo let bo ta zatrdlina spremenila obliko in bo podobna neenakomerno oblikovani skali z mnogimi luknjami. Temu pravimo rak«. Ko Qi ali vitalna energija predolgo zastaja v meridianih, se majhno seme lahko spremeni v rakavo gmoto.

Razdraženost ali občutenje negativnih čustev skozi daljše obdobje za mnoge ljudi ne predstavlja bolezni. Taoisti pa v tem vidijo začetek energetskega neravnotežja. Slab ustni ali telesni zadah npr. signalizirata začetno oslabelost ali poškodbo jeter, ledvic ali želodca. Za taoiste je v takih primerih osnovni preprečevalni ukrep energetska vadba (npr. Qi Gong), ki je namenjena ohranjanju, povečanju in preoblikovanju Qi ali vitalne energije. Če telo razpolaga z zadostno količino energije, bo sposobno odstraniti energetske zastoje našega telesa, ojačati obrambne moči in preprečiti bodoče zdravstvene težave. Ko nam bo uspelo tudi ojačati organe in naša čutila ter izboljšati energetski pretok, se nam bo svet pokazal v novi luči.
 
Genetika in rak dojk

Tradicionalna kitajska medicina ima edinstven pogled na vlogo genetike v razvoju raka dojk. S te perspektive se vsakdo, ki se rodi z genetsko predispozicijo za neko boleznijo, rodi tudi z notranjim vedenjem o tem, kako se pozdraviti. Sama sem prepričana, da isto velja za druge vrste rakavih težav, ne samo za dojke. Ta pogled je osnovan na yin/yang teoriji, ki pravi, da so si nasprotja vedno v ravnovesju. Če obstaja negativnost, bo v isti meri obstajala tudi enako močna in velika pozitivnost. Imeti genetski zapis z rakom dojk je samo po sebi popolnoma neškodljivo. To je samo seme, ki bo vzklilo tedaj, ko bodo dani pogoji. Brez tega pa bo seme ostalo v spečem stanju.

Pogosto se mlajše ženske z genetskim zapisom raka dojk, ko so diagnosticirane z nekanceroznim tumorjem, soočajo z mučno izbiro odločiti oziroma ne odločiti se za takšno ali drugačno operacijo. Iz perspektive tradicionalne kitajske medicine bo, kljub operaciji ali amputaciji dojke, v telesu ostal genetski zapis te bolezni. Če bo ženska dovolila, da bo njeno telo ostajalo neuravnovešeno in bo ob tem še naprej negovala negativna čustva, bo kljub operaciji, še vedno v nevarnosti, da se ji tumor razvije na drugi dojki ali kje drugje v telesu.
 
Preventiva pred rakom dojk po načelih tradicionalne kitajske medicine

Preventiva, osnovana na principih tradicionalne kitajske medicine, temelji na štirih točkah samooskrbe, ki se jih lahko loti vsaka izmed nas z namenom, da preprečimo manjše in tudi večje težave z dojkami. Ta sistem samooskrbe je popolnoma varen in ni v nasprotju s kakršnimikoli terapijami uradne zahodne medicine. Za svoje dojke lahko poskrbimo na 4 načine:

a) s Qi Gong vajami. To so preproste vaje, ki obnovijo tok energije na področju dojk. Negativna čustva, ki jih predolgo gojimo, nam lahko uničijo zdravje. Z redno Qi Gong vadbo in z upoštevanjem pravih nasvetov lahko ta negativna čustva izničimo;
b) z akupresuro. Z masiranjem posebnih akupresurnih točk jačamo imunski sistem;
c) s pravo in pravilno pripravljeno hrano. Z upoštevanjem pravih prehrambenih priporočil prav tako lahko preprečimo težave dojk;
d) z uravnovešenim življenjskim slogom.

Marina Butala

Sedem stopenj bolezni po načelih naravne higiene ali znanosti življenja

Kako se bolezni razvijajo? Ali obstajajo znamenja, ki bi nas opozorila na bližajoče se težave?

Marjan Videnšek, svetovalec na področju naravne higiene, ustanovitelj zavoda Preporod ter organizator zdravilnih skupinskih postov s šolo zdravega načina življenja pravi, da obstaja več stopenj razvoja bolezni, ki nas, vsaka zase, opozarja na to, da se v našem telesu nekaj dogaja. Takole pravi:

»Obstaja mnogo stopenj, toda osnova vsem je zastrupitev krvi. Čeprav zastrupitev lahko pride iz različnih virov, se v osnovi zgodi zaradi nezadostne živčne energije, ki bi izločila strupe in telesne odpadke iz telesa.

Bolezen ima sedem stopenj, ki se ujemajo z različno stopnjo napredovanja bolezni:

1. Izčrpanost
2. Zastrupitev ali toksemija
3. Draženje
4. Vnetje
5. Čir
6. Strditev
7. Rak

1. stopnja - Izčrpanost

Prve stopnje zdravniki običajno ne prepoznajo kot bolezni. Higienisti ji pravijo izčrpanost. Večina ljudi ji pravi »na koncu z živci«, živčna izčrpanost. Izčrpanost je stanje, v katerem živci ne dovajajo telesu dovolj energije, ki mu je potrebna za opravljanje del, ali pa je količina dela večja kot je to za telo normalno, zato oslabi. Takšno telo proizvaja manj energije, če se obdobje prekomerne obremenitve nadaljuje. Ljudje v glavnem vedo, kdaj so živčno izčrpani.

Do izčrpanosti lahko pride iz različnih vzrokov. Vzrok je lahko pomanjkanje spanja, saj se zaradi tega naše baterije ne napolnijo dovolj. Spanje je potrebno za obnovo živčne energije v možganih in tudi za obnovo celotnega živčnega sistema.

Živčna energija je podobna električni in jo lahko merimo v milivoltih. Dokaz, da je živčna energija električna, ni težak. Če zmečkaš prst, bo sporočilo šlo takoj do možganov in nazaj bo prišel ukaz, da prst odmakneš. Še več. Možgani bodo ukazali celemu telesu, da pri tem sodeluje. Samo elektrika je sposobna tako hitrih akcij. Noben kemičen proces ni sposoben tega. Naše telo lahko prevaja elektriko, ki povezuje fizične aktivnosti z miselnimi. Vznemirjenje se na primer prevede v električne impulze in se posreduje možganom, možgani to zaznajo in na to odgovorijo.

Telo je organizem, ki deluje na osnovi količine proizvedene elektrike in tiste, ki jo ima v rezervi. Če te zaloge ni dovolj za delo oz. za potrebe telesa in če k vsemu vključimo še proces izločanja odpadkov, to je očiščevanja telesa strupov, vidimo, da se telo izčrpa. Ta izčrpanost se še poveča, ko se telesne sposobnosti zmanjšujejo in s tem tudi sposobnost obnavljanja izpraznjenih zalog živčne energije. Tedaj se začne telesna pot navzdol in zastrupljanje krvi.

2. stopnja - Zastrupitev ali toksemija

Ko strupene snovi iz kateregakoli vira zastrupijo kri in tkiva, limfni sistem in medcelično tekočino, pride do stanja zastrupitve.

Do zasičenosti krvi s strupenimi snovmi lahko pride iz notranjih vzrokov - notranje proizvedenih odpadkov, ali iz zunanje onesnaženosti. Zastrupljanje nastane, ko telo preko razumne mere zalagamo s strupenimi snovmi od zunaj, ali spregledamo svoje zmožnosti in preveč delamo, premalo spimo, smo pod stresom. Ti vzroki in še nekateri drugi znižajo raven živčne energije in preprečujejo uspešno obnovo.

Stres, čustveni šoki, travme nas lahko zelo hitro spravijo na nizko raven energije. To je tako kot če bi avtu vzeli baterije.

Na neki stopnji zastrupljanja pride do naslednje stopnje, ki ji pravimo draženje.

3. stopnja - Draženje

Draženje nastane kot rezultat strupenih snovi, ki jih zaznava naš živčni sistem. Večina med nami ne polaga temu posebne pozornosti in, seveda, tudi zdravniki ne. Ko se počutimo nervozne, občutljive, ko nas vse srbi, nimamo obstanka, ko imamo težave, ki nas skrbijo, a ne bolijo, nastaja vnetje. Sluz okoli membrane se vname. Je spodbuda, da začnemo iskati mir, da se znebimo težav. Npr. občutek, da moraš urinirati ali iti na potrebo, je vrsta nuje, da se telo osvobodi odvečnih snovi, ker se ne počuti dobro. Potreba ni boleča, če se ne ignorira tako dolgo, da to že postane.

Če oseba popije preveč alkohola, pravimo, da je vinjena. Ker je alkohol telesu škodljiv, lahko le-to izloči manjše količine takoj, še preden se pojavi večja škoda. Če piješ več, je izločanje manjše, škoda večja. Prvo pitje običajno označujemo kot stimulacijo. A vsaka strupena snov, pa naj gre za sol, kofein ali začimbo, je najprej stimulans. To so okoliščine, ko telo aktivira obrambne mehanizme in pospeši aktivnosti. Vse to se lahko primerja z alarmom na krovu ladje, kjer so vsi v zboru. Tuje sile v čolnu izvajajo nore aktivnosti. Ta hiperaktivnost nam je sprva všeč, saj nam povzroča evforijo. Žalostno pa je videti evforično stanje, ko pride do situacije, ki uničuje organizem.

Ko vzroki zastrupitve trajajo, nastane vnetje.

4. stopnja - Vnetje

To je običajno stopnja, ki jo prepoznajo tudi zdravniki. Trpeči se zavedajo problema, ker povzroča bolečino. Vključuje preusmeritev vitalnih energij. Prebavni trakt je zaprt. Energija, ki bi bila normalno dosegljiva za tamkajšnjo aktivnost, je preusmerjena k poskusom, da se spopade z resno situacijo razstrupljanja.

Pri vnetju so strupi običajno koncentrirani v organu ali na področju masivnih izključevalnih poskusov. Področje se vname zaradi ponavljajočih se poskusov izločanja strupenih snovi. Ko pride do vnetja, nam povedo zdravniki, da imamo -itis: hepatitis, tonsilitis, ..... . Te končnice -itis pomenijo vnetje organov zaradi zastrupitev in neizločanja.

Končnica -itis je običajno vezana na organ, ki je vnet. Tako se pri prehladu imenuje rinitis. Te posebne bolezni imamo, ker telo izloča strupene snovi skozi organ, ki je napaden.

Vnetje ali vročina je odgovor organizma na situacijo, ki ogroža življenje. Telo samo ustvari vročino. Je simptom naraščajočih telesnih aktivnosti, ki se usmerijo k čiščenju in popravljanju. Posebne energije, ki sodelujejo pri vročini, so energije, ki so običajno potrebne za normalno delovanje presnove, pri delu ali igri, mišljenju, gledanju itd. Vročina je aktivnost zdravljenja. Če jo potlačimo, pride do situacije, podobne tej; ko bi potapljajočega pokrili čez glavo, ne bi videl svojega boja. Vročina udari v glavo. Tako se procesi izločanja zadušijo, zastrupitev pa se preseli na drug organ.

Vnetje je četrta stopnja bolezni in je najmočnejši poskus telesa, da se znebi strupov. Naslednja stopnja bolezni je destruktivna in degenerativna. Do nje bo prišlo, če se bo zastrupljanje telesa nadaljevalo.

5. stopnja - Čir

Gnojenje pomeni, da začne količina celic in tkiv propadati. Fiziološki sistemi so izbrisani, ker človeško telo ne more še naprej živeti z zastrupljenimi organi. Kjer je tkivo uničeno, ostane izpraznjen prostor. Primer je rakasta tvorba v ustih. Ulkusi se lahko pojavijo kjerkoli v telesu. Ta stanja so pogosto zelo boleča, ker so izpostavljeni živci.

Ulkusi lahko služijo telesu kot otok za izločanje strupov. Na ta način se organizem sprosti strupov. Telo bo pozdravilo čir, če se vzroki ustavijo ali če se zniža raven zastrupitve. Ta proces popravljanja je kot krpanje luknjastih hlač, in se imenuje strditev.

6. stopnja - Strditev

Strjevanje pomeni strditev tkiv ali izpolnitev praznih mest s trdimi tkivi. Brazgotina je oblika strjevanja. A pri tej stopnji bolezni poteka strjevanje po naročilu in z namenom. Praznina je zapolnjena. Strupena snov, ki je grozila telesu, je izolirana.
Čir in strupeni material sta priplavala na površje s pomočjo strjevanja tkiv okoli njih. To je način karantene strupenih snovi, pogosto imenovan kot tumor. V teh pogojih se tumor v 19 od 20 primerov diagnosticira kot rak, čeprav to še ni vedno rak.

Strjevanje je zadnja stopnja, med katero se telo še vedno inteligentno kontrolira.

V neki določeni fazi se zgodi, da celice in tudi tkiva podivjajo. Preživijo, kakor je mogoče, po svoje. Celice postanejo parazitske - živijo od tega, kar si prisvojijo in ničesar ne prispevajo k ekonomiji telesa. Postanejo dezorganizirane. Njihove genetske kode se zaradi strupov spremenijo. Ko celice podivjajo na tak način, govorimo o raku.

7. stopnja - Rak

Zaključna stopnja v evoluciji bolezni je rak. Je zadnji stadij. Običajno je usoden, če vzroki, ki so do njega pripeljali, trajajo. Zaustavi ga le pravo zdravljenje, s katerim prenovimo telesno vitalnost. Tako lahko uničimo celo rakaste celice. Le-te lahko živijo v nekem okolju tako dolgo, dokler dobivajo hrano. Nanje lahko gledamo kot na neodvisne primitivne celice, ki živijo lastno življenje.

Marina Butala

Ali obstaja alternativa škodljivemu diagnosticiranju, ki ga uporablja uradna zahodna medicina?

Raziskovalec G. Edward Griffin je leta 1974 v svoji raziskavi in v knjigi »World without cancer« (prevod: »Svet brez raka«) obrazložil trofoblastično teorijo o raku, ki jo je predlagal prof. John Beard z edinburške univerze. Ta teorija pravi, da se določene celice v noseči ženski ne razlikujejo od malig- nih rakavih celic. G. Edward Griffin razlaga:
»Trofoblast«1  v nosečnosti ima vse klasične karakteristike raka. Med ustvarjanjem svoje poti v maternično steno, z namenom priprave prostora, kjer se bo lahko ugnezdil zarodek, se zelo hitro širi in razmnožuje«.

Trofoblast formira v verižni reakciji druga celica, ki jo Griffin poenostavljeno imenuje »celica življenja«, in ima popolno sposobnost razviti se v katerikoli organ ali tkivo ali v popoln zarodek. Ko celica življenja sproži proi- zvodnjo trofoblastov, se zgodi ena od naslednjih dveh stvari. V primeru nosečnosti se razvije placenta in popkovina, če pa je trofoblast sprožen kot del procesa zdravljenja, se razvije rak. Edward Griffin pravi:
»Če želimo biti bolj natančni, lahko rečemo, da je to rak, če proces zdravljenja ni zaključen«.

Dokazi za zgornje že obstajajo. Vse trofoblastične celice proizvajajo edinstven hormon HCG (glikoprotein), ki se z lahkoto odkrije v urinu. Če je oseba noseča ali ima raka, bo preprost test nosečnosti potrdil ali zavrgel eno ali drugo. Če bo urinski test pozitiven, bo to pomenilo da gre za normalno nosečnost ali da se je sprožil proces samozdravljenja zaradi nastalega raka.

Zakaj torej uporaba dragih in nevarnih biopsij, ki lahko vplivajo na še večji in hitrejši razvoj, morda, že obstoječega raka? Ali zato, ker zdravstveno zavarovanje plača zdravnika več za biopsijo kot za test nosečnosti? Odgovor si poiščite same.

Sama sem se že na začetku odločila, da se ne bom podvrgla nikakršnemu diagnosticiranju, ki mi ga je ponujala uradna medicina. Zakaj? Eden izmed razlogov je tudi ta, da ugotovitve najnovejše znanosti kvantne fizike trdijo, da so rezultati odvisni od opazovalca. Če je temu tako, kakšna bi lahko bila diagnoza, če bi moje tkivo po nekem nesrečnem naključju prišlo v roke laborantu, ki morda ni pozitivna oseba oziroma je morda imel slab dan in je zato jezen na ves svet, ali pa takemu, ki preprosto verjame in živi v prepričanju, da je vsako tkivo, ki pride v njegov laboratorij, kancerozno, čeprav tega morda na glas ne pove? Ali ne bi negativna energija, razmišljanje, počutje ali prepričanje takega laboranta vplivalo na to, da bi tudi rezultati mojega tkiva bili negativno (kancerozno) diagnosticirani, čeprav morda nikoli niso bili? Zakaj torej tvegati in dovoliti, da drugi ljudje usmerjajo tvoje življenje s svojimi nepredvidljivo naravnanimi trenutki, občutki, vero ali prepričanji? Ali ni bolje odločiti in naravnati se s pozitivnim zaupanjem vase ter v to, kar ti življenje lahko lepega prinese?

Informacije o zgoraj omenjeni nenasilni ‘’trofoblastični’’ metodi neuradnega diagnosticiranja sem izvedla šele tedaj, ko se je moja zatrdlina že zelo zmanjšala. Zato se mi je tudi zgornji način zdel nesmiseln za uporabo. Raje sem se odločila nadaljevati z metodami, ki so me že pripeljale do vidnih rezultatov.

Kljub moji odločitvi upam, da bo zgornja informacija pripomogla k temu, da bo marsikomu predstavljala nekaj, o čemer je vredno razmisliti, tako med preprostimi ljudmi kot tudi med tistimi, ki delajo na področju diagnosticiranja ali uradnega zdravljenja.

PS: Trofoblasti so napadalne, spodkopavajoče in razširjujoče celice placente. Trofoblasti so posredniki vgnezditev zarodka v placento, niso pa vtelešeni v materino telo ali zarodek. Med nosečnostjo postanejo nedejavni in jih zarodek ter mati popolnoma izločita ob porodu. Trofoblaste vidimo kot tanko membrano, ki prekriva otroka ob rojstvu.
Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Trophoblast

Marina Butala

Rak, skrivnost stoletja

Temelji, na katerih naj bi se postavila resnična in dobra strategija harmoniziranja človeškega zdravja, bi lahko bili:

1. Zaščita človeka kot celote pred zunanjimi in notranjimi škodljivimi dejavniki.
2. Omogočiti preoblikovanje osvobojenih vitalnih sil v moči oblikovanja telesnih organov, tkiv.
3. Jačanje imunskega sistema.

Poglejmo si »zdravljenje« tumorja skozi prijeme uradne zahodne medicine.

Kemoterapija zavira celično rast in obnovo bolj na slepo, torej globalno, zato ni najbolj sposobna lokalnega delovanja. »Težak« farmacevtsko-kemični zvarek lahko vitalno oslabi nekatera področja, kjer je življenje še kako potrebno, saj »ne vede«, in v dobri veri, poizkuša (za vsak slučaj) devitalizirati dobršen del organizma, kar se lepo kaže v izpadanju las, hudi utrujenosti itd.

Obsevanje z radioaktivnimi elementi dobesedno izžge in uniči življenje na obsevani lokaciji in zato še bolj odmika sposobnost obnove in sile imunskega sistema iz našega telesa. Ker pa je smrt (odmik življenja) dodobra zagospodarila na obsevani coni, bo vsaj za nekaj let tam zavladalo zatišje. Pozneje, ko si malce opomoremo pa, kdo ve?

Hormoni so kot nečloveške laboratorijske vibracije in lahko poleg vnosa nam tujih, težko razpoznavnih sporočil, krepko zmedejo žleze z notranjim izločanjem ter zmotijo naše vedenjske, miselne in čustvene značilnosti. Tudi hormoni ne prinašajo želene harmonije, pa čeprav so že bolj selektivni. Razmnoževanja celic ne zmanjšujejo tako kot bi si vedno želeli. V nekaterih primerih bi ravnokar omenjen proces lahko celo še ojačali.
 
Tudi kirurgija zmore, podobno kot radioaktivni tretmani, odstraniti le lokalen simptom. Skupaj z anestezijo pa oslabi tako naš organizem kot tudi njegove obram- bne sposobnosti. Ravno zaradi tega lahko obsevanje, opravljeno po kirurški operaciji, čez nekaj let omogoči vrnitev problema (recidiv kot poslabšanje stanja ali celo pojav tumorja v neposredni bližini obsevane ali kirurško tretirane cone).

Biopsija je odvzem vzorca tkiva ali le nekaj celic in tudi ne odkriva pravih vzrokov trenutnega stanja. Prediranje čvrste membrane ali ciste, ki je do tedaj spremenjeno rast vsaj omejevala, lahko omogoči izhod in širjenje ravnokar omenjenih morfološko spremenjenih celic tudi v druge, bolj oddaljene dele telesa. Priznana zna- nost poimenuje omenjen proces z besedama zasevki ali metastaze (drugotna, sekundarna rakava rast na različnih delih bolnikovega telesa izven prvotne lokacije), ki pa po vsej verjetnosti ne zmorejo zrasti in postati pravi tumorji, dokler bo v vseh delih telesa dovolj vzdrževanja moči pravih oblik telesnih tkiv in imunskega sistema. Če bi kjerkoli v organizmu teh moči močno primanjkovalo, bi se tumor, po vsej verjetnosti, vseeno pojavil. Namreč, zasevki sami po sebi ne zmorejo pogojevati ra- sti. Lahko bi k temu le pripomogli, podobno kot homeopatska vibracija, a le v primeru, da bi bili izpolnjeni vsi pogoji, ki jih ponavadi le ni tako malo.
Zgoraj omenjeni tretmani konvencionalne medicine učinkujejo na nas kot celoto, vsekakor večplastno in sicer:

Na fizičnem nivoju bodo naš organizem predvsem poškodovali in obremenjevali s toksini, da ne rečemo kar zastrupljali. Na nivoju vitalnosti bodo povzročili njeno hitrejše pešanje, moteni bodo tudi procesi hranjenja, čiščenja in obnavljanja. Duševno ali čustveno-mentalni nivo bivanja bodo od nekaterih vibracij kemične sinteze kaj lahko postala odvisna, spremenile pa se bodo tudi določene miselne, čustvene in vedenjske značilnosti. Duhovni nivo, bo z vnosom kemične variante v obliki anestezije ali obsevanja, odmaknjen, zato bo z večjo lahkoto spregledal sporočilo bolezni in bil zato prikrajšan tudi za nove izkušnje, življenjsko šolo in spremembo na bolje.

Glede na vse, ravnokar napisano, in glede na to, kaj nam danes ponuja uradna medicina, se lahko vprašamo: »Ali kemoterapija, obsevanje, hormonska terapija in biopsija ali operativni poseg (odvzem dela ali celotnega tumorja) zagotavljajo dosego našega cilja v smislu odkrivanja in odpravljanja pravih vzrokov nastanka tumorja?« Težko bi temu pritrdili, kajne?

Povzeto po knjigi Franca Božjaka, Rak - tumor, skrivnost stoletja.

Marina Butala

Dojke – o anatomiji in funkciji dojk

Vir slike: http://freeweb.siol.net/memo/dojka.htm

Dojke so del ženskega telesa s posebnimi potrebami. Glede statistike civiliziranega sveta, večina žensk prej ali slej izkusi težave z dojkami, od bolečin in neprijetnosti zaradi diagnosticiranja ali operativnih procedur do skrbi zaradi zatrdlin in drugih sprememb dojk.

Kljub statistikam, ki govorijo o tem, da se veliko žensk pritožuje zaradi bolečin, se mnoge izmed nas ne lotimo preventive. Morda iz razloga, ker je neprijetno govoriti o tem. Dejstvo je, da so dojke močno povezane s seksualnim dotikom in privlačnostjo, to pa nikakor ne bi smel biti razlog, da same
ne bi poskrbele za njihovo zdravje. Nosečnost in dojenje ustvarjata svojevrstno potrebo po negovanju dojk, in prav tako po njeni funkcionalnosti, ki je namenjena odvajanju odvečnih ali strupenih snovi iz telesa.

Če si ženska, ki se zaradi dojk počutiš nelagodno ali nesproščeno, bi bilo prav, da sama poskrbiš zanje zato, da preprečiš nastanek bodočih težav ali hujših bolezenskih simptomov.

Teorija nas uči naslednje:

Dojka počiva na mišici prsnega koša in je nanjo pritrjena z vlaknatimi nitmi. Sestavljena je iz mlečnih žlez (lobul) s sposobnostjo proizvajanja mleka, veznega tkiva okoli mlečnih žlez, mlečnih kanalov, po katerih pripotuje mleko v področje bradavic, iz krvnih žil, razvejane mreže limfnih kanalov, limfnih žlez ali vozlov, bradavice in areole ter iz maščobe, ki obkroža žleze in se razprostira skozi celo dojko. To maščobno tkivo daje dojki mehko konsistenco ter nežno in valujočo obliko. Ker so dojke narejene iz različnih tkiv, se zgodi, da nekatere nimajo enakomerne gladke površine in zato pogosto izgledajo grudaste. Ta neravna površina je še posebej vidna, če je ženska suha in ima v dojkah malo maščobe, ki bi ublažila robove. Dojke vsake ženske so različno oblikovane. Na njihov individualen izgled vplivajo volumen tkiva in maščobe, ki se nahaja v njih, starost, zgodovina vseh nosečnosti, dojenje, genetika, kakovost in elastičnost kože dojk ter delovanje hormonov.

Bradavico dojk obkroža temnejši kolobar pigmentirane kože, ki mu pravimo areola. Bradavica in areola vsebujeta posebna mišična vlakna, ki vplivajo na otrditev bradavice in na areolino čvrsto strukturo. Areola vsebuje tudi Montgomerijeve žleze, ki izgledajo kot majhne, rahlo dvignjene zatrdlinice.
Te rahlo dvignjene žleze so nekaj popolnoma normalnega. Pod dojko se nahaja velika prsna mišica, ki sodeluje pri gibanju rok. Ko smo napete in pod stresom, postanejo mišice prsnega koša zelo občutljive na dotik.

Limfne žleze v dojkah odvajajo limfno tekočino v zbirni sistem kanalov, ki gredo proti bradavici. Kanali se nato razprostrejo po celi bradavici in se končajo na njeni površini. Limfne žleze (ali vozli) so v telesu med seboj povezane in igrajo pomembno vlogo pri zaščiti proti boleznim. Ko limfni kanali in vozli postanejo utesnjeni zaradi pomanjkanja telesnih gibov ali zaradi pretesnih oblačil/nedrčkov, telesni obrambni sistem začne odpovedovati. Pričnejo se težave.

V zadnjem času se izvaja mnogo raziskav, ki povezujejo nedrčke s povečanim številom obolenj dojk. Dejstvo je, da z loki opremljeni nedrčki ali takšni, ki dojkam spremenijo obliko, jih dvignejo previsoko ali jih utesnjujejo, onemogočajo telesu premikanje limfe skozi tkivo. Prav tako zmanjšujejo obtok krvi in živčne funkcije, kar je zelo pogosto vzrok nastanka tumorjev, cist, težav pri dojenju, bolečin, neprijetnih občutkov in glivičnih infekcij.
Učinkovita pomoč pri ohranjanju zdravja dojk, pri zmanjšanju velikosti in števila tumorjev in cist, pri osvobajanju pred bolečinami ter pred neprijetnostmi zaradi stiskanja nedrčka, je masaža dojk. Ta manjšuje tudi bolečine v napetih dojkah, ki jih stres povzroča v mišicah prsnega koša, pripomore
v zdravi regeneraciji tkiva in tudi k zmanjševanju brazgotin zaradi operacij.

Masaža dojk je učinkovito preventivno sredstvo proti lažjim in tudi težjim obolenjem. Več o vplivu nedrčka ter o masaži dojk v nadaljevanju.

Marina Butala

UVOD - moja zgodba - 2. del

 

Kakšen je zdaj moj pogled na naše težave, zatrdline v telesu in tudi na tako imenovanega raka?

 

Po vsem, kar sem se naučila ter na osnovi lastne izkušnje ozavestila, sem trdno prepričana, da so zatrdline in tudi rak sam, samo množica nakopiče- nih smeti v eni izmed »notranjih vrečk za smeti«. Kje se ta vrečka začne ustvarjati pa mislim, da je zapisano v naših genih. Predpostavljam, da v tistem organu, ki je, po genetskem zapisu, najbolj šibak oz. v tistem, ki je, glede na naš življenjski slog, najbolj izpostavljen in zato najbolj obremenjen. Naj razložim svoje ugotovitve.

Predstavljajmo si plastično vrečko za smeti, ki jo, po opravljenem delu, še uporabimo za zbiranje odpadkov. V njej se nabira vedno več teh odpadkov, in vrečka se vedno bolj polni in vedno bolj napihuje. Če nadaljujemo s polnjenjem, bo postajala ta vrečka vedno večja in vedno bolj napeta. Sklepam, da se podobno dogaja znotraj nas, če telesu dovajamo preveč odpadnih, nepotrebnih snovi v obliki prevelike količine ali nenaravno pridelane hrane (ki je telo ne želi in ne potrebuje in zato izloča), nakopičene energije negativnih čustev in tudi v primeru, ko telo več ni sposobno te snovi na normalen način odstraniti.

Ko se bomo odločili našo notranjo vrečko za smeti kirurško odstraniti, vendar pa ob tem ne bomo spremenili svojega načina življenja, si bo telo našlo drugo notranjo vrečko, v katero bo še naprej odlagalo vse nepotrebno. In naše telo bo diagnosticirano z metastazami.

Če pa se bomo odločili za kemoterapijo ali obsevanje, bomo s tem našo notranjo vrečko za smeti še bolj napolnili s kemoterapevtskimi strupi, telesu pa preprečili sposobnost samoozdravljenja.

Tudi razne agresivne metode diagnosticiranja, v kolikor se za njih odločimo, lahko oslabijo telo, mu prekomerno izčrpajo zalogo energije, ki jo telo potrebuje pri samoozdravljenju.

Sama sem mnenja, da ima vsakdo dolžnost do samega sebe, da naši zdravilni notranji energiji omogoči opravljati svoje delo. Če se odločimo in se držimo pravega preventivnega načina ali programa samoozdravljenja, sem prepričana, da pozitivni rezultati ne morejo izostati. Verjeti moramo vase, vero spremeniti v prepričanje in prepričanje v gotovost. Če se rezultati ne prikažejo točno tedaj kot pričakujemo, da bi se morali, vztrajajmo, dokler ne bomo dosegli svojega cilja. Zdravnik znotraj nas je naš najboljši zdravnik, ki nas najbolje pozna in dobro ve, kaj mora narediti. Samo možnost mu moramo dati, da dobro opravi svoje delo. To je moje osebno mnenje.

Tradicionalna kitajska medicina verjame, da ženska lahko normalno živi z rakom na dojki, le malo več se mora ukvarjati sama s seboj.

Zakaj torej preživeti svoje življenje po ambulantah ali bolnišnicah, med negativnimi energijami, ki se v teh prostorih zelo močno čutijo? Sama sem se odločila upoštevati načela tradicionalne kitajske medicine, Qi Gong-a, higienizma ali naravnega zdravja in še nekaterih drugih metod, ki so primernejše, prijetnejše in predvsem pozitivneje naravnane od metod uradne zahodne medicine. Tradicionalne neagresivne metode dajejo človeku ogromno upanja. Tudi rezultati uporabe teh metod so prav presenetljivi in po moji presoji, z mnogo večjimi možnostmi kvalitetnejšega in daljšega življenja.

Ko sem se odločila slediti izbrani poti, se je tudi moje življenje začelo spreminjati. Na bolje. Poleg mojega počutja, so se začeli reševati tudi drugi življenjski problemi. Zato sem se odločila, da bom znanje in vedenje, ki mi je izredno koristilo, razširila tudi med tiste ženske, ki mi bodo želele prisluhniti. Jeseni, leta 2006, se mi je tako pridružila skupina žensk, ki je z zanimanjem sledila mojemu učenju. Mislim, da bom nadaljevala in vztrajala po svoji poti, saj me izkušnje vedno bolj prepričujejo, da je to znanje nujno potrebno razširiti.

Vse, kar sem v zadnjih nekaj letih izkusila na sebi in v svojem življenju, mi je dalo še večje prepričanje v pravilnost moje odločitve izpred leta in pol.

In tudi vedno večjo gotovost, da so informacije, ki sem jih v tej knjigi objavila, že kar nujnost, da jih razširim med ženske. Upam, da bo vsebina napisanega mnogim pomagala do večjega samozaupanja, in zaradi prebranih informacij, do pravilnejše odločitve o tem, kateri poti slediti. Vsaka ženska je gospodarica same sebe in ima zato pravico sama odločati o sebi. Za karkoli se boš odločila, zavedaj se, da je telo samo tvoje in da nima prav nihče pravice odločati niti o tvojem telesu niti o tvojem življenju. Ženski notranji čut je nepogrešljiv, samo zaupati mu moraš.

Prav tako želim, da bi za marsikatero žensko bila vsebina prebranega nadaljnja spodbuda k temu, da bo sama nadaljevala z raziskovanjem tega, kaj je zanjo dobro. Ne glede na to, kaj bi kdorkoli zaradi tega rekel ali mislil.

Vkolikor si že diagnosticirana z rakom dojke, je moja globoka želja, da ti bo vse, kar boš prebrala, dalo upanje, moč in zavedanje, da si sposobna spremeniti svojo usodo.

Želim dodati, da sem to knjigo napisala tudi zato, ker sem v slovenskem prostoru našla zelo malo informacij, ki bi obravnavale področje zdravja dojk. Zelo malo je javnih informacij o anatomiji dojk ali o njihovem normalnem delovanju. Mnogo več je podatkov o bolnih dojkah in še več o tem, kakšne storitve v takšnih primerih ponuja ženski uradna medicina. V glavnem nič pozitivnega.

Ker mi informacije, do katerih sem se dokopala pri nas, niso bile čisto nič všeč oziroma mi niso bile pisane na kožo, sem se odločila poiskati informacije drugje. Preko knjig, kupljenih v tujini, preko znancev in preko medmrežja.

Tedaj, ko sem se sama soočila s to težavo, nisem pri nas našla nobene prave informacije, ki bi jo bila pripravljena sprejeti. In niti vseh informacij, ki sem jih iskala, ni bilo na enem mestu. Kar nekaj člankov in učbenikov sem morala prebrati, da sem iz vsega izbrala tisto, kar bi mi lahko koristilo.

Iz tega razloga sem se odločila, da bom sama naredila tisto, kar sem potrebovala v trenutku, ko sem to iskala, in v taki obliki, kot sem si jo sama že lela. Zbrala sem vse informacije, ki sem jih potrebovala, in jih nato v praksi preizkusila. Tako je nastala knjiga, ki je bila namenjena najprej samo meni. Ker pa se mi je, glede na dosežene pozitivne rezultate, zdelo vse, kar sem zbrala, koristno, sem se odločila, to ponuditi tudi drugim ženskam, v želji, da bi jim pomagalo to, kar je pomagalo meni.

Nisem strokovnjakinja na področju zdravja dojk, pač pa samo ženska, ki je želela naprej pomagati sebi in šele nato drugim. Knjiga je v glavnem zbirka znanj različnih avtorjev in strokovnjakov. Sama sem pri tem odigrala samo vlogo poizkusnega zajčka pri uporabi vseh teh znanj v praksi. Knjigo sem namenila vsem, ki jih to področje zanima, predvsem ženskam, ki si želijo narediti nekaj zase in tudi tistim, ki samo slutijo o možnih težavah, ali so morda že diagnosticirane. Želim, da tako kot sem sama poizkusila in uspela, enako lahko uspe še  mnogim. Prepričana sem, da bodo rezultati vedno in samo pozitivni, če bomo zaupale sebi in v tisto, za kar smo se odločile. Samozaupanje in pozitiven pogled v to, kar nam prinaša prihodnost, igra pri vsem tem najpomembnejšo vlogo.

Četudi se je morda med napisanim ujela kakšna napaka, je najpomembnejše le sporočilo, ki sem ga želela predati ženskam. In to je, da je vsaka ženska sposobna sama zase narediti največ. Vedno, tudi v najtežjih življenjskih situacijah!

Tista pa, ki se še vedno ne bo čutila dovolj močna slediti sami sebi, naj seveda ne odlaša z iskanjem pomoči in nasvetov pri zdravnici ali zdravniku, ki mu zaupa, saj ne želim, da bi jo dodatno vznemirilo to, kar bo v knjigi prebrala.

Marina Butala