Translate
četrtek, 24. januar 2013
Ali obstaja alternativa škodljivemu diagnosticiranju, ki ga uporablja uradna zahodna medicina?
Raziskovalec G. Edward Griffin je leta 1974 v svoji raziskavi in v knjigi »World without cancer« (prevod: »Svet brez raka«) obrazložil trofoblastično teorijo o raku, ki jo je predlagal prof. John Beard z edinburške univerze. Ta teorija pravi, da se določene celice v noseči ženski ne razlikujejo od malig- nih rakavih celic. G. Edward Griffin razlaga:
»Trofoblast«1 v nosečnosti ima vse klasične karakteristike raka. Med ustvarjanjem svoje poti v maternično steno, z namenom priprave prostora, kjer se bo lahko ugnezdil zarodek, se zelo hitro širi in razmnožuje«.
Trofoblast formira v verižni reakciji druga celica, ki jo Griffin poenostavljeno imenuje »celica življenja«, in ima popolno sposobnost razviti se v katerikoli organ ali tkivo ali v popoln zarodek. Ko celica življenja sproži proi- zvodnjo trofoblastov, se zgodi ena od naslednjih dveh stvari. V primeru nosečnosti se razvije placenta in popkovina, če pa je trofoblast sprožen kot del procesa zdravljenja, se razvije rak. Edward Griffin pravi:
»Če želimo biti bolj natančni, lahko rečemo, da je to rak, če proces zdravljenja ni zaključen«.
Dokazi za zgornje že obstajajo. Vse trofoblastične celice proizvajajo edinstven hormon HCG (glikoprotein), ki se z lahkoto odkrije v urinu. Če je oseba noseča ali ima raka, bo preprost test nosečnosti potrdil ali zavrgel eno ali drugo. Če bo urinski test pozitiven, bo to pomenilo da gre za normalno nosečnost ali da se je sprožil proces samozdravljenja zaradi nastalega raka.
Zakaj torej uporaba dragih in nevarnih biopsij, ki lahko vplivajo na še večji in hitrejši razvoj, morda, že obstoječega raka? Ali zato, ker zdravstveno zavarovanje plača zdravnika več za biopsijo kot za test nosečnosti? Odgovor si poiščite same.
Sama sem se že na začetku odločila, da se ne bom podvrgla nikakršnemu diagnosticiranju, ki mi ga je ponujala uradna medicina. Zakaj? Eden izmed razlogov je tudi ta, da ugotovitve najnovejše znanosti kvantne fizike trdijo, da so rezultati odvisni od opazovalca. Če je temu tako, kakšna bi lahko bila diagnoza, če bi moje tkivo po nekem nesrečnem naključju prišlo v roke laborantu, ki morda ni pozitivna oseba oziroma je morda imel slab dan in je zato jezen na ves svet, ali pa takemu, ki preprosto verjame in živi v prepričanju, da je vsako tkivo, ki pride v njegov laboratorij, kancerozno, čeprav tega morda na glas ne pove? Ali ne bi negativna energija, razmišljanje, počutje ali prepričanje takega laboranta vplivalo na to, da bi tudi rezultati mojega tkiva bili negativno (kancerozno) diagnosticirani, čeprav morda nikoli niso bili? Zakaj torej tvegati in dovoliti, da drugi ljudje usmerjajo tvoje življenje s svojimi nepredvidljivo naravnanimi trenutki, občutki, vero ali prepričanji? Ali ni bolje odločiti in naravnati se s pozitivnim zaupanjem vase ter v to, kar ti življenje lahko lepega prinese?
Informacije o zgoraj omenjeni nenasilni ‘’trofoblastični’’ metodi neuradnega diagnosticiranja sem izvedla šele tedaj, ko se je moja zatrdlina že zelo zmanjšala. Zato se mi je tudi zgornji način zdel nesmiseln za uporabo. Raje sem se odločila nadaljevati z metodami, ki so me že pripeljale do vidnih rezultatov.
Kljub moji odločitvi upam, da bo zgornja informacija pripomogla k temu, da bo marsikomu predstavljala nekaj, o čemer je vredno razmisliti, tako med preprostimi ljudmi kot tudi med tistimi, ki delajo na področju diagnosticiranja ali uradnega zdravljenja.
PS: Trofoblasti so napadalne, spodkopavajoče in razširjujoče celice placente. Trofoblasti so posredniki vgnezditev zarodka v placento, niso pa vtelešeni v materino telo ali zarodek. Med nosečnostjo postanejo nedejavni in jih zarodek ter mati popolnoma izločita ob porodu. Trofoblaste vidimo kot tanko membrano, ki prekriva otroka ob rojstvu.
Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Trophoblast
Marina Butala
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar