Nisem ne zdravnica in niti zdravilka, sem samo ženska, ki se je v nekem trenutku svojega življenja morala odločiti. Ali narediti tako, kot so mi namigovali drugi ali kot mi je šepetal moj notranji glas.
Odločila sem se poslušati samo sebe in iti "proti vetru" ter proti vsem praksam uradne zahodne medicine, saj nisem želela deliti usode svoje mame in niti znankine usode, ki je po prejeti diagnozi raka na dojki, živela še 8 let brez zdravljenja z metodami uradne zahodne medicine. V tem času se ji je dojka čistila po normalni poti skozi bradavico. Po 8 letih se je znanka tega čiščenja telesa naveličala ter se odločila za operacijo in amputacijo dojke. Kmalu, nekaj mesecev po operaciji, je umrla. Prepričana sem, da bi morda bila še živa, če bi dovolila telesu opraviti svoje delo čiščenja do konca.
Pri svoji odločitvi sem imela tudi nekaj sreče. V nekem možganskem predalčku, na katerega sem že skoraj pozabila, ki je bil skrit nekje v mojih spominskih zapisih, sem že imela osnove nekega znanja. Potegnila sem ga iz globin in se odločila slediti sebi in svojemu notranjemu glasu, ne glede na to, kako bodo ljudje reagirali. Prav gotovo sta k vsemu temu pripomogla tudi vera in zaupanje v moč samoozdravitve, ki sta se od mojih mladostniških let vedno bolj razvijala v meni. Nekateri bi temu rekli vera v Boga.
Kot se pogosto zgodi, nam življenje in njegove situacije marsikje onemogočijo nadaljevanje oziroma ukvarjanje s stvarmi, ki nas veselijo. Naš čas je omejen, zato se včasih zgodi trenutek, ko se moramo odločiti, kako bomo ta čas uporabili. Ali zase ali za reševanje problemov, ki se nam morda zdijo pomembnejši od nas samih in naših lastnih potreb. V svojih življenjskih situacijah sem se polnih pet let odločala za druge in tako pozabila nase.
Naj začnem na začetku.
S spoznavanjem in zavedanjem o drugačnih načinih pomoči na področju zdravja in iskanja same sebe, sem se začela ukvarjati po letu 1990, intenzivneje pa z letom 1995; na nezavedni ravni pa prav gotovo že mnogo prej, morda že s tistim trenutkom, ko mi je oče za dvajseti rojstni dan podaril knjigo o avtogenem treningu. Seveda se tedaj nisem zavedala, kakšen učinek je ta knjiga naredila name.
Obdobje mojih raziskovanj in prakticiranj je trajalo vse do leta 2001, ko sem se zavestno odločila zapustiti vse, s čimer sem se do tedaj z veseljem ukvarjala. Prišel je trenutek, ko so se mi zdeli drugi ljudje in reševanje družinskih problemov bolj pomembni od same sebe. To obdobje je trajalo približno 5 let. V tem času sem zanemarila samo sebe in tudi vse aktivnosti, ki so me do tedaj razveseljevale in me bogatile. Moje tedanje življenjske situacije so se mi zdele tako težke, da sem bila globoko prepričana, da se ne bom nikoli več vrnila k meni ljubim stvarem in dejavnostim. Na srečo je življenje ena velika neznanka in nikoli točno predvidljiva zadeva. Na srečo zato, ker sem se, kljub vsem težavam, ki sem jih imela, po petih letih odločila, vrniti se v svet, ki mu pripadam.
Pet let trajajoči stres in skrbi so začeli puščati na mojem telesu in zdravju pečat. To me je pripeljalo do vsaj šeste stopnje bolezni, po nauku o naravnem zdravju. Jeseni 2005 sem se soočila z večjo zatrdlino v dojki, dolžine skoraj 7 centimetrov, precejšnje globine in trdote. Ali se je zgodila tudi sedma stopnja? Tega ne bom nikoli izvedela, saj sem se že pred davnimi leti odločila, da se bom s takšnimi in drugačnimi, tudi težjimi zdravstvenimi težavami, soočila popolnoma sama in jih tudi reševala sama, če seveda ne bi šlo za zlom ali kaj podobnega. Nekje globoko v sebi sem slutila, da sem tega sposobna, tako kot vsakdo izmed nas, če ima le dovolj zaupanja vase.
Na moji poti sem naletela na informacijo o nenevarnem načinu diagnosticiranja raka, ki ga omenjam tudi v nadaljevanju. Ker pa se je moja zatrdlina zmanjševala, me informacija o tem, kaj se sploh dogaja z menoj, ni več zanimala. Z rezultatotm, ki sem ga dosegla ob trudu in delu s seboj, sem bila zelo zadovoljna. Zato sem ponovno zavrgla vsako misel o kakršnemkoli diagnosticiranju. Raje sem premišljevala o zdravju in o tem, kaj lahko naredim zase in kako bi se vse, kar sem si želela, čimprej vrnilo nazaj v moje življenje. Negativne misli o bolezni sem izbrisala. Razmišljala sem o dobrih in pozitivnih stvareh. Negativne misli o bolezni sem izbrisala. Razmišljala sem o dobrih in pozitivnih stvareh. Čeprav me še danes kdaj zanese v negativo, takoj, ko se tega zavem, takšne misli izbrišem, tako kot bi jih z radirko zradirala. Trudim se razmišljati o stvareh, ki si jih od življenja še želim: predvsem zdravja, ki je sedaj moja prioriteta.
Beseda bolezen vedno bolj izginja iz mojega življenja. Uporabljam jo v knjigi zato, ker jo je, zaradi lažjega razumevanje, smiselno včasih uporabiti.
Po skoraj letu in pol sem prepričana, da me je zatrdlina hotela samo opozoriti na to, da sem tudi jaz pomembna, ne samo drugi in njihove potrebe.
Želela mi je sporočiti, naj se le ukvarjam s težavami, ki jih je življenje postavilo predme, ob tem pa naj nikoli ne pozabim tudi nase. Prepričana sem, da je bil to njen namen, zato se ji iz dna srca zahvaljujem. Naučila sem se tega, česar me je želela naučiti. In to je: da naj nikoli, v kakršnikoli situaciji se nahajam, ne pozabim tudi nase. Naučila sem se tudi tega, da je moj notranji čut prava "oseba" h kateri se lahko vedno znova in z zaupanjem obrnem. Ne glede na to, kako težke so, in kako težke bodo moje prihodne življenjske preizkušnje, bo moj notranji občutek tisti na katerega se bom vedno zanesla in ki me bo pripeljal do prave rešitve.
Kako je z mojo zatrdlino sedaj? Popolnoma zdrava sem. Moje počutje je več kot odlično, zatrdline v dojki ni več. Res, da je namesto zatrdline ostala manjša praznina in je zato dojka za malenkost manjša od druge, pa kaj zato! Še vedno jo imam in se zato čutim popolno. Odločila sem se, da bom to praznino jemala kot mojega večnega spremljevalca, ki me bo opominjal na napake, katere sem v življenju storila, zato da jih ne bom nikoli več ponovila.
Poleg tega sem zadnje leto in pol zelo koristno porabila. Dana mi je bila možnost, da v praksi poglobim vse tisto, kar sem se naučila že pred letom 2000, toda nikoli tudi preizkusila učinke tega znanja v praksi. Vse je zame bila le teorija, nakopičena v moji glavi. Zatrdlina mi je dala čudovito možnost, da sem vse, kar sem pred časom študirala, sedaj tudi dejansko uporabila. Mirno lahko pritrdim, da ima znanje o katerem pišem, zelo globoke korenine in zelo trdne temelje, saj sem vse, o čemer sem pisala, preizkusila tudi na sebi
September 2007
Ni komentarjev:
Objavite komentar