Kaj pravi tradicionalna kitajska medicina o vzrokih razvoja bolezni in o raku dojk ?

Tradicionalna kitajska medicina pravi, da obstajajo štirje vzroki, ki povzročijo raka dojk:

1.     Energetski zastoj

2.     Motnje v delovanju notranjih organov

3.     Notranji mraz

4.     Čustveno neravnovesje

1. Energetski zastoj

Rak dojk se podobno kot vse oblike raka, začne s stanjem, ki je v tradicionalni kitajski medicini znano kot energetski zastoj. V tej fazi lahko nastopijo občasne, toda redne težave, kot so na primer glavoboli, prebavne motnje, zaprtje, menstrualne težave, napenjanje in občutljivost dojk. Ti simptomi se večkrat smatrajo za sestavni del življenja, dejansko pa so zgodnja opozorila o energetskem neravnovesju v ženskem telesu, ki lahko privede do resnejših zdravstvenih težav. Težava, pa čeprav majhna, je po nauku tradicionalne kitajske medicine, znamenje energetskega zastoja, ki se nahaja nekje znotraj telesa.

Uradna zahodna medicina ne prepoznava energetskih zastojev, zato se zelo pogosto zgodi, da se z načini zdravljenja, ki jih ta medicina uporablja, zastoji povečujejo, težave pa stopnjujejo. Tradicionalna kitajska medicina drugače obravnava energetske zastoje na začetni stopnji, zato jih relativno lahko odpravlja z akupunkturo, zelišči, počitkom in Qi Gong vadbo.

2. Motnje v delovanju notranjih organov

Zanemarjen energetski zastoj lahko povzroči hujše motnje v delovanju notranjih organov. V direktni povezavi z zdravstvenimi težavami in rakom dojk so predvsem motnje v delovanju jeter, želodca in ledvic. Simptomi, ki nas na te motnje opozarjajo, so: močni glavoboli, močne menstrualne težave, mozolji v zrelih letih in spreminjajoče se razpoloženje. Ko ženske trpimo za motnjami v delovanju notranjih organov, je te simptome težko ignorirati, saj bomo čutile, da je z nami nekaj narobe. Toda medicinski testi uradne zahodne medicine ne bodo pokazali ničesar. Za ženske, ki čutijo težje simptome oziroma jim je rečeno, da je njihov problem samo »v njeni glavi«, je to zelo frustrirajoče.

Ker uradna zahodna medicina nima nobenega načina, s katerim bi lahko identificirala motnje delovanja notranjih organov, se torej na Zahodu energetski zastoji zelo redko obravnavajo. Šele, ko se razvije resen fizični problem, in ko to medicinski testi lahko potrdijo, postanejo naše težave vredne njihove pozornosti.

3. Notranji mraz

Notranji mraz ni nekaj, kar bi bilo samo po sebi škodljivo. Toda, v povezavi z jetrnimi, želodčnimi, prebavnimi ali ledvičnimi motnjami, lahko privede do hujših težav dojk.
Med simptome notranjega mraza tradicionalna kitajska medicina šteje menstrualne krče, mrzle roke ali noge in neprestan občutek mraza v telesu. Notranji mraz vstopa v telo na sledeče načine:

• Izpostavljanje mrazu. Nastanek notranjega mraza se zgodi tudi tedaj, ko se v mrzlem ali hladnem vremenu ne oblečemo dovolj. Dovolj topla oblačila lahko to preprečijo.
• Uživanje hladne hrane in pitje mrzlih pijač. Tudi uživanje hladne hrane in pitje mrzlih pijač ustvarja notranji mraz, zato je priporočljivo takšno hrano in pijačo izločiti iz našega prehrambenega režima.
• Nezaključena popolna ozdravitev navadnega prehlada ali gripe.

Zdravstvene terapije uradne zahodne medicine pogosto potlačijo simptome, tako, da zelo pogosto začnemo prezgodaj normalno živeti in delati. To prepreči, da bi se telo dovolj spočilo, da bi naš imunski sistem bil sposoben popolnoma izločiti bolezen iz telesa. Lahko se zgodi, da zaradi tega bolezen ostane v našem telesu, kar kasneje povzroči še hujše težave. Še posebej, če se imunski sistem ponovno obremeni, ko še ni zaključil s svojim delom zaradi prejšnjih težav ali bolezni.

4. Čustveno neravnovesje

Mnogo žensk nas leta živi z motnjami v delovanju notranjih organov in
v stanju notranjega mraza. Nenaden čustveni stres (čustveno razočaranje, ločitev, smrt ljubljene osebe itd.) ali globoko potlačena čustva, ki se negujejo dlje časa, nas zelo pogosto privedejo do čustvenega neravnovesja. Dlje časa trajajoče čustveno neravnovesje najprej privede do ustvarjanja viška energij v posameznih telesnih organih. Ta pa povzroči večje težave v delovanju naših organov, kar se nato lahko materializira v tumorje in tudi raka.

Energija žalosti, skrbi in depresije se nabira v pljučih, energija strahu in stresa v ledvicah, energija jeze, besa in agresivnosti v jetrih, energija nepotrpežljivosti, ihte, muhavosti, prevelike gorečnosti ali pretirane radosti se nabira v srcu in energija skrbi, razglabljanja v vranici in želodcu. Po nauku tradicionalne kitajske medicine bo neravnovesje (višek energije) v enem organu lahko vplivalo na isti organ, ali po teoriji petih elementov, na sosednji organ. To pa se lahko nadaljuje v nedogled, če tega ne bomo prekinili s spremenjenim načinom življenja in ustreznimi ukrepi, ali tudi do stopnje, da bo naše telo lahko popolnoma odpovedalo.

V nasprotju z uradno zahodno medicino, ki je osredotočena samo na fizični nivo, tradicionalna kitajska medicina uči, da se lahko zgoščena energija (npr. čustva) spremeni v materijo kot so tumorji in rak. To pa danes ni več samo teorija, saj je zahodna znanost to tudi znanstveno dokazala. Einstein je dejal: »Materija in energija sta le različni manifestaciji istega. Enačba E=mc2  nam pove, da se lahko zelo majhna količina materije spremeni v zelo veli-ko količino energij, zelo velika količina energije pa v materijo«.

Skoraj vsakdo lahko v nekem obdobju svojega življenja izkusi motnje v delovanju notranjih organov, notranji mraz in posledično, energetski zastoj svojega telesa. Sposobnost kontroliranja čustev na zdrav način odloča o tem, ali se bo vse to materializiralo v tumor oziroma, ali se bo iz tumorja raz- vil rak. Pri tem pa se je zelo pomembno zavedati, ne glede na to, kako resna je naša zdravstvena težava, da ima naše telo vedno možnost in sposobnost samoozdravitve oziroma vsaj kontrolo nad nadaljnjim potekom bolezni.

V 14. stoletju je znan kitajski zdravnik dr. Dan Qi Zhu (1281 - 1358) osnoval svoje teorije o nastanku raka dojk na Nei Jin-gu, kitajskem medicinskem besedilu, ki je bilo napisano pred približno 2500 leti in predstavlja osnovo tradicionalne kitajske medicine. Osnovni principi in teorije Nei Jin-ga so še danes nespremenjeni. Dr. Dan Qi Zhu je dejal: »Če žena nima dobrih od- nosov s svojimi družinskimi člani ali drugimi ljudmi, se bodo kronična jeza, depre- sija, skrbi in nervoza kopičili v njenem telesu dan za dnem. Če se to stanje ne bo spremenilo, bo posledica tega motnja v delovanju vitalne vranične energije ali energije prebavnega sistema. Prišlo bo tudi do energetskega zastoja v jetrih. To se bo manifestiralo v obliki manjše zatrdline v dojki, ki bo brez bolečine ali srbenja. Čez mnogo let bo ta zatrdlina spremenila obliko in bo podobna neenakomerno oblikovani skali z mnogimi luknjami. Temu pravimo rak«. Ko Qi ali vitalna energija predolgo zastaja v meridianih, se majhno seme lahko spremeni v rakavo gmoto.

Razdraženost ali občutenje negativnih čustev skozi daljše obdobje za mnoge ljudi ne predstavlja bolezni. Taoisti pa v tem vidijo začetek energetskega neravnotežja. Slab ustni ali telesni zadah npr. signalizirata začetno oslabelost ali poškodbo jeter, ledvic ali želodca. Za taoiste je v takih primerih osnovni preprečevalni ukrep energetska vadba (npr. Qi Gong), ki je namenjena ohranjanju, povečanju in preoblikovanju Qi ali vitalne energije. Če telo razpolaga z zadostno količino energije, bo sposobno odstraniti energetske zastoje našega telesa, ojačati obrambne moči in preprečiti bodoče zdravstvene težave. Ko nam bo uspelo tudi ojačati organe in naša čutila ter izboljšati energetski pretok, se nam bo svet pokazal v novi luči.
 
Genetika in rak dojk

Tradicionalna kitajska medicina ima edinstven pogled na vlogo genetike v razvoju raka dojk. S te perspektive se vsakdo, ki se rodi z genetsko predispozicijo za neko boleznijo, rodi tudi z notranjim vedenjem o tem, kako se pozdraviti. Sama sem prepričana, da isto velja za druge vrste rakavih težav, ne samo za dojke. Ta pogled je osnovan na yin/yang teoriji, ki pravi, da so si nasprotja vedno v ravnovesju. Če obstaja negativnost, bo v isti meri obstajala tudi enako močna in velika pozitivnost. Imeti genetski zapis z rakom dojk je samo po sebi popolnoma neškodljivo. To je samo seme, ki bo vzklilo tedaj, ko bodo dani pogoji. Brez tega pa bo seme ostalo v spečem stanju.

Pogosto se mlajše ženske z genetskim zapisom raka dojk, ko so diagnosticirane z nekanceroznim tumorjem, soočajo z mučno izbiro odločiti oziroma ne odločiti se za takšno ali drugačno operacijo. Iz perspektive tradicionalne kitajske medicine bo, kljub operaciji ali amputaciji dojke, v telesu ostal genetski zapis te bolezni. Če bo ženska dovolila, da bo njeno telo ostajalo neuravnovešeno in bo ob tem še naprej negovala negativna čustva, bo kljub operaciji, še vedno v nevarnosti, da se ji tumor razvije na drugi dojki ali kje drugje v telesu.
 
Preventiva pred rakom dojk po načelih tradicionalne kitajske medicine

Preventiva, osnovana na principih tradicionalne kitajske medicine, temelji na štirih točkah samooskrbe, ki se jih lahko loti vsaka izmed nas z namenom, da preprečimo manjše in tudi večje težave z dojkami. Ta sistem samooskrbe je popolnoma varen in ni v nasprotju s kakršnimikoli terapijami uradne zahodne medicine. Za svoje dojke lahko poskrbimo na 4 načine:

a) s Qi Gong vajami. To so preproste vaje, ki obnovijo tok energije na področju dojk. Negativna čustva, ki jih predolgo gojimo, nam lahko uničijo zdravje. Z redno Qi Gong vadbo in z upoštevanjem pravih nasvetov lahko ta negativna čustva izničimo;
b) z akupresuro. Z masiranjem posebnih akupresurnih točk jačamo imunski sistem;
c) s pravo in pravilno pripravljeno hrano. Z upoštevanjem pravih prehrambenih priporočil prav tako lahko preprečimo težave dojk;
d) z uravnovešenim življenjskim slogom.

Marina Butala

Sedem stopenj bolezni po načelih naravne higiene ali znanosti življenja

Kako se bolezni razvijajo? Ali obstajajo znamenja, ki bi nas opozorila na bližajoče se težave?

Marjan Videnšek, svetovalec na področju naravne higiene, ustanovitelj zavoda Preporod ter organizator zdravilnih skupinskih postov s šolo zdravega načina življenja pravi, da obstaja več stopenj razvoja bolezni, ki nas, vsaka zase, opozarja na to, da se v našem telesu nekaj dogaja. Takole pravi:

»Obstaja mnogo stopenj, toda osnova vsem je zastrupitev krvi. Čeprav zastrupitev lahko pride iz različnih virov, se v osnovi zgodi zaradi nezadostne živčne energije, ki bi izločila strupe in telesne odpadke iz telesa.

Bolezen ima sedem stopenj, ki se ujemajo z različno stopnjo napredovanja bolezni:

1. Izčrpanost
2. Zastrupitev ali toksemija
3. Draženje
4. Vnetje
5. Čir
6. Strditev
7. Rak

1. stopnja - Izčrpanost

Prve stopnje zdravniki običajno ne prepoznajo kot bolezni. Higienisti ji pravijo izčrpanost. Večina ljudi ji pravi »na koncu z živci«, živčna izčrpanost. Izčrpanost je stanje, v katerem živci ne dovajajo telesu dovolj energije, ki mu je potrebna za opravljanje del, ali pa je količina dela večja kot je to za telo normalno, zato oslabi. Takšno telo proizvaja manj energije, če se obdobje prekomerne obremenitve nadaljuje. Ljudje v glavnem vedo, kdaj so živčno izčrpani.

Do izčrpanosti lahko pride iz različnih vzrokov. Vzrok je lahko pomanjkanje spanja, saj se zaradi tega naše baterije ne napolnijo dovolj. Spanje je potrebno za obnovo živčne energije v možganih in tudi za obnovo celotnega živčnega sistema.

Živčna energija je podobna električni in jo lahko merimo v milivoltih. Dokaz, da je živčna energija električna, ni težak. Če zmečkaš prst, bo sporočilo šlo takoj do možganov in nazaj bo prišel ukaz, da prst odmakneš. Še več. Možgani bodo ukazali celemu telesu, da pri tem sodeluje. Samo elektrika je sposobna tako hitrih akcij. Noben kemičen proces ni sposoben tega. Naše telo lahko prevaja elektriko, ki povezuje fizične aktivnosti z miselnimi. Vznemirjenje se na primer prevede v električne impulze in se posreduje možganom, možgani to zaznajo in na to odgovorijo.

Telo je organizem, ki deluje na osnovi količine proizvedene elektrike in tiste, ki jo ima v rezervi. Če te zaloge ni dovolj za delo oz. za potrebe telesa in če k vsemu vključimo še proces izločanja odpadkov, to je očiščevanja telesa strupov, vidimo, da se telo izčrpa. Ta izčrpanost se še poveča, ko se telesne sposobnosti zmanjšujejo in s tem tudi sposobnost obnavljanja izpraznjenih zalog živčne energije. Tedaj se začne telesna pot navzdol in zastrupljanje krvi.

2. stopnja - Zastrupitev ali toksemija

Ko strupene snovi iz kateregakoli vira zastrupijo kri in tkiva, limfni sistem in medcelično tekočino, pride do stanja zastrupitve.

Do zasičenosti krvi s strupenimi snovmi lahko pride iz notranjih vzrokov - notranje proizvedenih odpadkov, ali iz zunanje onesnaženosti. Zastrupljanje nastane, ko telo preko razumne mere zalagamo s strupenimi snovmi od zunaj, ali spregledamo svoje zmožnosti in preveč delamo, premalo spimo, smo pod stresom. Ti vzroki in še nekateri drugi znižajo raven živčne energije in preprečujejo uspešno obnovo.

Stres, čustveni šoki, travme nas lahko zelo hitro spravijo na nizko raven energije. To je tako kot če bi avtu vzeli baterije.

Na neki stopnji zastrupljanja pride do naslednje stopnje, ki ji pravimo draženje.

3. stopnja - Draženje

Draženje nastane kot rezultat strupenih snovi, ki jih zaznava naš živčni sistem. Večina med nami ne polaga temu posebne pozornosti in, seveda, tudi zdravniki ne. Ko se počutimo nervozne, občutljive, ko nas vse srbi, nimamo obstanka, ko imamo težave, ki nas skrbijo, a ne bolijo, nastaja vnetje. Sluz okoli membrane se vname. Je spodbuda, da začnemo iskati mir, da se znebimo težav. Npr. občutek, da moraš urinirati ali iti na potrebo, je vrsta nuje, da se telo osvobodi odvečnih snovi, ker se ne počuti dobro. Potreba ni boleča, če se ne ignorira tako dolgo, da to že postane.

Če oseba popije preveč alkohola, pravimo, da je vinjena. Ker je alkohol telesu škodljiv, lahko le-to izloči manjše količine takoj, še preden se pojavi večja škoda. Če piješ več, je izločanje manjše, škoda večja. Prvo pitje običajno označujemo kot stimulacijo. A vsaka strupena snov, pa naj gre za sol, kofein ali začimbo, je najprej stimulans. To so okoliščine, ko telo aktivira obrambne mehanizme in pospeši aktivnosti. Vse to se lahko primerja z alarmom na krovu ladje, kjer so vsi v zboru. Tuje sile v čolnu izvajajo nore aktivnosti. Ta hiperaktivnost nam je sprva všeč, saj nam povzroča evforijo. Žalostno pa je videti evforično stanje, ko pride do situacije, ki uničuje organizem.

Ko vzroki zastrupitve trajajo, nastane vnetje.

4. stopnja - Vnetje

To je običajno stopnja, ki jo prepoznajo tudi zdravniki. Trpeči se zavedajo problema, ker povzroča bolečino. Vključuje preusmeritev vitalnih energij. Prebavni trakt je zaprt. Energija, ki bi bila normalno dosegljiva za tamkajšnjo aktivnost, je preusmerjena k poskusom, da se spopade z resno situacijo razstrupljanja.

Pri vnetju so strupi običajno koncentrirani v organu ali na področju masivnih izključevalnih poskusov. Področje se vname zaradi ponavljajočih se poskusov izločanja strupenih snovi. Ko pride do vnetja, nam povedo zdravniki, da imamo -itis: hepatitis, tonsilitis, ..... . Te končnice -itis pomenijo vnetje organov zaradi zastrupitev in neizločanja.

Končnica -itis je običajno vezana na organ, ki je vnet. Tako se pri prehladu imenuje rinitis. Te posebne bolezni imamo, ker telo izloča strupene snovi skozi organ, ki je napaden.

Vnetje ali vročina je odgovor organizma na situacijo, ki ogroža življenje. Telo samo ustvari vročino. Je simptom naraščajočih telesnih aktivnosti, ki se usmerijo k čiščenju in popravljanju. Posebne energije, ki sodelujejo pri vročini, so energije, ki so običajno potrebne za normalno delovanje presnove, pri delu ali igri, mišljenju, gledanju itd. Vročina je aktivnost zdravljenja. Če jo potlačimo, pride do situacije, podobne tej; ko bi potapljajočega pokrili čez glavo, ne bi videl svojega boja. Vročina udari v glavo. Tako se procesi izločanja zadušijo, zastrupitev pa se preseli na drug organ.

Vnetje je četrta stopnja bolezni in je najmočnejši poskus telesa, da se znebi strupov. Naslednja stopnja bolezni je destruktivna in degenerativna. Do nje bo prišlo, če se bo zastrupljanje telesa nadaljevalo.

5. stopnja - Čir

Gnojenje pomeni, da začne količina celic in tkiv propadati. Fiziološki sistemi so izbrisani, ker človeško telo ne more še naprej živeti z zastrupljenimi organi. Kjer je tkivo uničeno, ostane izpraznjen prostor. Primer je rakasta tvorba v ustih. Ulkusi se lahko pojavijo kjerkoli v telesu. Ta stanja so pogosto zelo boleča, ker so izpostavljeni živci.

Ulkusi lahko služijo telesu kot otok za izločanje strupov. Na ta način se organizem sprosti strupov. Telo bo pozdravilo čir, če se vzroki ustavijo ali če se zniža raven zastrupitve. Ta proces popravljanja je kot krpanje luknjastih hlač, in se imenuje strditev.

6. stopnja - Strditev

Strjevanje pomeni strditev tkiv ali izpolnitev praznih mest s trdimi tkivi. Brazgotina je oblika strjevanja. A pri tej stopnji bolezni poteka strjevanje po naročilu in z namenom. Praznina je zapolnjena. Strupena snov, ki je grozila telesu, je izolirana.
Čir in strupeni material sta priplavala na površje s pomočjo strjevanja tkiv okoli njih. To je način karantene strupenih snovi, pogosto imenovan kot tumor. V teh pogojih se tumor v 19 od 20 primerov diagnosticira kot rak, čeprav to še ni vedno rak.

Strjevanje je zadnja stopnja, med katero se telo še vedno inteligentno kontrolira.

V neki določeni fazi se zgodi, da celice in tudi tkiva podivjajo. Preživijo, kakor je mogoče, po svoje. Celice postanejo parazitske - živijo od tega, kar si prisvojijo in ničesar ne prispevajo k ekonomiji telesa. Postanejo dezorganizirane. Njihove genetske kode se zaradi strupov spremenijo. Ko celice podivjajo na tak način, govorimo o raku.

7. stopnja - Rak

Zaključna stopnja v evoluciji bolezni je rak. Je zadnji stadij. Običajno je usoden, če vzroki, ki so do njega pripeljali, trajajo. Zaustavi ga le pravo zdravljenje, s katerim prenovimo telesno vitalnost. Tako lahko uničimo celo rakaste celice. Le-te lahko živijo v nekem okolju tako dolgo, dokler dobivajo hrano. Nanje lahko gledamo kot na neodvisne primitivne celice, ki živijo lastno življenje.

Marina Butala

Ali obstaja alternativa škodljivemu diagnosticiranju, ki ga uporablja uradna zahodna medicina?

Raziskovalec G. Edward Griffin je leta 1974 v svoji raziskavi in v knjigi »World without cancer« (prevod: »Svet brez raka«) obrazložil trofoblastično teorijo o raku, ki jo je predlagal prof. John Beard z edinburške univerze. Ta teorija pravi, da se določene celice v noseči ženski ne razlikujejo od malig- nih rakavih celic. G. Edward Griffin razlaga:
»Trofoblast«1  v nosečnosti ima vse klasične karakteristike raka. Med ustvarjanjem svoje poti v maternično steno, z namenom priprave prostora, kjer se bo lahko ugnezdil zarodek, se zelo hitro širi in razmnožuje«.

Trofoblast formira v verižni reakciji druga celica, ki jo Griffin poenostavljeno imenuje »celica življenja«, in ima popolno sposobnost razviti se v katerikoli organ ali tkivo ali v popoln zarodek. Ko celica življenja sproži proi- zvodnjo trofoblastov, se zgodi ena od naslednjih dveh stvari. V primeru nosečnosti se razvije placenta in popkovina, če pa je trofoblast sprožen kot del procesa zdravljenja, se razvije rak. Edward Griffin pravi:
»Če želimo biti bolj natančni, lahko rečemo, da je to rak, če proces zdravljenja ni zaključen«.

Dokazi za zgornje že obstajajo. Vse trofoblastične celice proizvajajo edinstven hormon HCG (glikoprotein), ki se z lahkoto odkrije v urinu. Če je oseba noseča ali ima raka, bo preprost test nosečnosti potrdil ali zavrgel eno ali drugo. Če bo urinski test pozitiven, bo to pomenilo da gre za normalno nosečnost ali da se je sprožil proces samozdravljenja zaradi nastalega raka.

Zakaj torej uporaba dragih in nevarnih biopsij, ki lahko vplivajo na še večji in hitrejši razvoj, morda, že obstoječega raka? Ali zato, ker zdravstveno zavarovanje plača zdravnika več za biopsijo kot za test nosečnosti? Odgovor si poiščite same.

Sama sem se že na začetku odločila, da se ne bom podvrgla nikakršnemu diagnosticiranju, ki mi ga je ponujala uradna medicina. Zakaj? Eden izmed razlogov je tudi ta, da ugotovitve najnovejše znanosti kvantne fizike trdijo, da so rezultati odvisni od opazovalca. Če je temu tako, kakšna bi lahko bila diagnoza, če bi moje tkivo po nekem nesrečnem naključju prišlo v roke laborantu, ki morda ni pozitivna oseba oziroma je morda imel slab dan in je zato jezen na ves svet, ali pa takemu, ki preprosto verjame in živi v prepričanju, da je vsako tkivo, ki pride v njegov laboratorij, kancerozno, čeprav tega morda na glas ne pove? Ali ne bi negativna energija, razmišljanje, počutje ali prepričanje takega laboranta vplivalo na to, da bi tudi rezultati mojega tkiva bili negativno (kancerozno) diagnosticirani, čeprav morda nikoli niso bili? Zakaj torej tvegati in dovoliti, da drugi ljudje usmerjajo tvoje življenje s svojimi nepredvidljivo naravnanimi trenutki, občutki, vero ali prepričanji? Ali ni bolje odločiti in naravnati se s pozitivnim zaupanjem vase ter v to, kar ti življenje lahko lepega prinese?

Informacije o zgoraj omenjeni nenasilni ‘’trofoblastični’’ metodi neuradnega diagnosticiranja sem izvedla šele tedaj, ko se je moja zatrdlina že zelo zmanjšala. Zato se mi je tudi zgornji način zdel nesmiseln za uporabo. Raje sem se odločila nadaljevati z metodami, ki so me že pripeljale do vidnih rezultatov.

Kljub moji odločitvi upam, da bo zgornja informacija pripomogla k temu, da bo marsikomu predstavljala nekaj, o čemer je vredno razmisliti, tako med preprostimi ljudmi kot tudi med tistimi, ki delajo na področju diagnosticiranja ali uradnega zdravljenja.

PS: Trofoblasti so napadalne, spodkopavajoče in razširjujoče celice placente. Trofoblasti so posredniki vgnezditev zarodka v placento, niso pa vtelešeni v materino telo ali zarodek. Med nosečnostjo postanejo nedejavni in jih zarodek ter mati popolnoma izločita ob porodu. Trofoblaste vidimo kot tanko membrano, ki prekriva otroka ob rojstvu.
Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Trophoblast

Marina Butala

Rak, skrivnost stoletja

Temelji, na katerih naj bi se postavila resnična in dobra strategija harmoniziranja človeškega zdravja, bi lahko bili:

1. Zaščita človeka kot celote pred zunanjimi in notranjimi škodljivimi dejavniki.
2. Omogočiti preoblikovanje osvobojenih vitalnih sil v moči oblikovanja telesnih organov, tkiv.
3. Jačanje imunskega sistema.

Poglejmo si »zdravljenje« tumorja skozi prijeme uradne zahodne medicine.

Kemoterapija zavira celično rast in obnovo bolj na slepo, torej globalno, zato ni najbolj sposobna lokalnega delovanja. »Težak« farmacevtsko-kemični zvarek lahko vitalno oslabi nekatera področja, kjer je življenje še kako potrebno, saj »ne vede«, in v dobri veri, poizkuša (za vsak slučaj) devitalizirati dobršen del organizma, kar se lepo kaže v izpadanju las, hudi utrujenosti itd.

Obsevanje z radioaktivnimi elementi dobesedno izžge in uniči življenje na obsevani lokaciji in zato še bolj odmika sposobnost obnove in sile imunskega sistema iz našega telesa. Ker pa je smrt (odmik življenja) dodobra zagospodarila na obsevani coni, bo vsaj za nekaj let tam zavladalo zatišje. Pozneje, ko si malce opomoremo pa, kdo ve?

Hormoni so kot nečloveške laboratorijske vibracije in lahko poleg vnosa nam tujih, težko razpoznavnih sporočil, krepko zmedejo žleze z notranjim izločanjem ter zmotijo naše vedenjske, miselne in čustvene značilnosti. Tudi hormoni ne prinašajo želene harmonije, pa čeprav so že bolj selektivni. Razmnoževanja celic ne zmanjšujejo tako kot bi si vedno želeli. V nekaterih primerih bi ravnokar omenjen proces lahko celo še ojačali.
 
Tudi kirurgija zmore, podobno kot radioaktivni tretmani, odstraniti le lokalen simptom. Skupaj z anestezijo pa oslabi tako naš organizem kot tudi njegove obram- bne sposobnosti. Ravno zaradi tega lahko obsevanje, opravljeno po kirurški operaciji, čez nekaj let omogoči vrnitev problema (recidiv kot poslabšanje stanja ali celo pojav tumorja v neposredni bližini obsevane ali kirurško tretirane cone).

Biopsija je odvzem vzorca tkiva ali le nekaj celic in tudi ne odkriva pravih vzrokov trenutnega stanja. Prediranje čvrste membrane ali ciste, ki je do tedaj spremenjeno rast vsaj omejevala, lahko omogoči izhod in širjenje ravnokar omenjenih morfološko spremenjenih celic tudi v druge, bolj oddaljene dele telesa. Priznana zna- nost poimenuje omenjen proces z besedama zasevki ali metastaze (drugotna, sekundarna rakava rast na različnih delih bolnikovega telesa izven prvotne lokacije), ki pa po vsej verjetnosti ne zmorejo zrasti in postati pravi tumorji, dokler bo v vseh delih telesa dovolj vzdrževanja moči pravih oblik telesnih tkiv in imunskega sistema. Če bi kjerkoli v organizmu teh moči močno primanjkovalo, bi se tumor, po vsej verjetnosti, vseeno pojavil. Namreč, zasevki sami po sebi ne zmorejo pogojevati ra- sti. Lahko bi k temu le pripomogli, podobno kot homeopatska vibracija, a le v primeru, da bi bili izpolnjeni vsi pogoji, ki jih ponavadi le ni tako malo.
Zgoraj omenjeni tretmani konvencionalne medicine učinkujejo na nas kot celoto, vsekakor večplastno in sicer:

Na fizičnem nivoju bodo naš organizem predvsem poškodovali in obremenjevali s toksini, da ne rečemo kar zastrupljali. Na nivoju vitalnosti bodo povzročili njeno hitrejše pešanje, moteni bodo tudi procesi hranjenja, čiščenja in obnavljanja. Duševno ali čustveno-mentalni nivo bivanja bodo od nekaterih vibracij kemične sinteze kaj lahko postala odvisna, spremenile pa se bodo tudi določene miselne, čustvene in vedenjske značilnosti. Duhovni nivo, bo z vnosom kemične variante v obliki anestezije ali obsevanja, odmaknjen, zato bo z večjo lahkoto spregledal sporočilo bolezni in bil zato prikrajšan tudi za nove izkušnje, življenjsko šolo in spremembo na bolje.

Glede na vse, ravnokar napisano, in glede na to, kaj nam danes ponuja uradna medicina, se lahko vprašamo: »Ali kemoterapija, obsevanje, hormonska terapija in biopsija ali operativni poseg (odvzem dela ali celotnega tumorja) zagotavljajo dosego našega cilja v smislu odkrivanja in odpravljanja pravih vzrokov nastanka tumorja?« Težko bi temu pritrdili, kajne?

Povzeto po knjigi Franca Božjaka, Rak - tumor, skrivnost stoletja.

Marina Butala